Jedilnica

Luxoriozna postava je z nezavestno neznanko v naročju vstopila v eno od majhnih celic ter zaprla vrata.

Nezavestno dekle je oseba, ki je Lux, odložila na kamnita tla in jo začela trepljati po licih, da bi prišla k zavesti. "Zbudi se, zaspanka!"

Bila je šamanka in šamani so znali z napoji... morda je imela kakšen napoj za rast las? Preden je postala prigrizek, je bila morda mala šamanka lahko še uporabna. Res pa je bilo nenavadno, da je sploh prišla v jame - konec koncev so bile polne galija - zato so mnogobarvne oči osebe Lux budno opazovale vsak njen gib.

Wen je začutila trepljanje po licih. Prestrašeno je odprla oči in zakričala.
'Kaj za boga? Kje sem? O bog, pa ne tu. WEN! Pomiri se!'.
Razgledala se je naokoli in pred seboj zagledala vampirja. Ocenila je, da mora biti eden izmed mlajših in le-ta jo je precej nevarno opazoval. Zbrala se je in vstala. Razgledala se je naokoli in kar je videla ji je pognalo srh po telesu. Trudila se je, da se to nebi opazilo. Namrščila se je in grdo oziroma trudila se je, da bi bilo grdo, pogledala vampirja pred seboj.
''Kdo si?''

Dekle se je končno zbudilo, vso panično vstalo in nekaj časa gledalo naokoli, srce pa ji je bilo vedno hitreje. Končno se je obrnila okoli in Lux namenila zelo grd pogled. "Kdo si?"

"Jaz sem Lux, ime mi je Lux in kličejo me Lux," je odgovorila živahna pojava. Z vampirsko hitrostjo se je vampirsko bitje sklonilo k njeni roki, ter jo streslo v pozdrav.

Lux Lux Lux. Wen se je spraševala o tem ali naj ga nagovarja z njo ali z njim. Še preden je lahko karkoli rekla sta se že rokovala. Wen je z odprtimi usti sledila bitju kadarkoli se je premaknilo.
''Jaz sem Wen, me veseli, da sem te spoznala''. Laž. Debela laž. Ni vedela kakšne namene ima Lux z njo in zdel se ji je sumljiv. 'Bomo videli' si je rekla in skomignila z rameni.
''Kje pa sploh sem?''

"Tudi mene veseli," ji je odvrnil živahni pojav ter spustil njeno roko. "Tu si, ker si se izgubila nekje v podzemlju, naša voditeljica pa ne mara, da tujci vandrajo naokoli. Tale celica res ni najbolj udoben kotiček v podzemlju, najbolj neudoben pa tudi ni." Vampirsko bitje se je naslonilo na steno ob zaklenjenih vratih celice. "Povej mi, videti si kot pametna šamanka... ali obstaja kakšen napoj za rast las? Saj vem, da ga jaz ravno ne potrebujem, ampak poznam nekoga, ki bi se rad znebil zloščene planote na svoji glavi."

Wen se je počasi začela spominjati dogodkov iz preteklih ur. Gozd, jama in sedaj je tu.
''Rast las? Verjetno bi se dalo narediti, vendar nimam potrebnih sestavin s seboj.'' 'Prav tako pa bi potrebovala Vodjo našega klana, ker se mi niti približno ne sanja če se to sploh da narediti.'
Poskusila se je nasmejati: ''Veš Lux, mislim, da bi morala oditi. Vendar verjetno ni v tvoji moči, da me preprosto izpustiš in tega niti ne pričakujem, bi pa lahko po možnosti govorila z vodjo vašega klana ali bi bila to slaba ideja?' Upala je na iskren odgovor.

Oseba Lux je dobila precej žalosten izraz na obraz, kar je bilo za tako živahno bitje precej nenavadno.
"Ne morem te kar spustiti. Vrjemi, da mi nič ne bi bilo ljubše. Posvetovati se moram z našo voditeljico, ker pa nas čaka pomemben koncilij, boš morala tačas ostati zaklenjena tu. Obljubim ti lahko le, da te med tvojim bivanjem tu ne bo motil nihče, dokler voditeljica ne odloči o tvoji usodi." Še preden bi dekle lahko odreagiralo, je Luxoriozna postava že stala na drugi strani jeklenih vrat in jih zaklepala z težkim kovinskim ključem.
"Žal moram iti. Toda kmalu bom nazaj in takrat se bomo pogovarjali naprej. Tačas pa nikar ne skušaj pobegniti. V stenah tvoje celice je polno galija. Nočem, da se poškoduješ - vsake kaplje krvi, ki pristane na tleh, je škoda."
Potem se je s kovinskim ključem v roki vampirsko bitje zasukalo in odšlo, mlado šamanko pa pustilo skrbno zaklenjeno v celico.

Ko je Lux dobila žalosten obraz je Wen to malo presenetilo. Mislila je, da so vampirji bitja brez čustev. 'Verjetno je to predsodek.' si je rekla vendar se nikakor ni mogla prepričati. Konec koncev ji je ta vrsta ubila mamo.
Odločila se je, da jim da možnost če se iz te celice vrne živa. 'Mogoče bom pa Lux kdaj kasneje še srečala...'
Še preden se je zavedla je bila zaklenjena v celico in popolnoma sama. Razgledala se je naokoli. Bilo je srhljivo zato se je odločila, da si zapoje.

Stopila je na sredino celice in si v glavi predstavljala melodijo glasbil. Padla je v nekakšen trans in začela plesati po celici. Plesu pa je sledilo še milo petje šamanske sopranistke:

''...Have you ever heard the wolf cry to the blue corn moon
Or asked the grinning bobcat why he grinned?
Can you sing with all the voices of the mountains?
Can you paint with all the colors of the wind?...''

Majhna kapljica na vrhu visoke ječe v kateri je sedela Wen se je počasi a vstrajno začela odlepljati od podlage. Piko na i je zadal še majhen prepih med špranjami in kapljica je padla.

Malce je je zanašalo nato pa je z matematično natančnostjo priletela Wen točno na nos.
Wen je zamežikala. Bilo je temno in v visoki hladni ječi skorajda ni videla ničesar razen nekaterih bakel prižganih zunaj rešetk.
Pomela si je oči in sedla na tla. Pogled na tiho ječo je bil vse prej kot prijeten vendar je bila Wen preveč utrujena in skupaj ni mogla spraviti nobene pesmi več.
V glavi ji je še kar donelo in kri se ji je pomešala z lasmi ter se strdila. Wen se je trudila šope las spraviti narazen vendar je kmalu obupala in si jih spela v čop.
Njene oči so se počasi privadile na temo vendar pa zato razgled ni bil nič boljši. Wen ni vedela koliko časa je že prebila v ječi in upala je, da bo kdo kmalu prišel. Počasi se je pobrala s tal in se previdno oprijemajoč za steno začela premikati.
Ni bila lačna in žejna, bila je sestradana in dehidrirana. Poleg hrane in pijače si je želela še tople postelje in Malivajevega napoja za pomiritev, ki ga je imela shranjenega v najtemnejšem kotu svoje votline.

Minilo je kar precej časa in Wen, še vedno držajoč se za steno, je zaslišala zvoke. Bili so skoraj neslišni in ven je zelo našpičila ušesa vendar ni videla ničesar. Počasi se je premaknila k rešetkam in se ozirala po okolici. V kotu je zagledala netopirja, ki je budno spremljal njene poteze. Wen je zavzdihnila nato pa se je sesedla na tla in zopet čakala.
Nato pa je zaslišala korake...

((Dolgčas mi je blo, vendar sklepam da me boste vampirji slej kot prej prišli pogledat zato sem nekako napovedala vaš prihod:D))

((Evo nas končno ))

Jade je stopila do ječe v kateri je bila zaprta šamanka in jo nekaj časa z zanimanjem opazovala. Hecno, tukaj je bila šele kakšno uro, največ dve pa jo je že zapustila vsa volja. Opazila je, da gre za vilinko, zato se ji je to zdelo malo bolj logično. Vztrajna ali pa odporna bitja pač niso bili.
"Kaj takega. Šamanska vljudnost pa očitno res ne pozna meja - večerja kar sama prikoraka na dom," je namuznjeno zmajala z glavo. Roke je imela sklenjene na hrbtu in potrpežljivo čakala, da se ujetnica malo zbere.
"No pa za začetek povej kdo si in kaj hudiča počneš na našem ozemlju?" Tokrat je bil njen glas že hladnejši, kar je pomenilo, da ni čas za igro ali laganje. Predvsem jo je zanimalo kje je sploh prišla v podzemne rove.

Wenin obraz se je dvignil in njen brezvoljen pogled je usmerila v bitje katerega senca se je dvigala nad njo. Preslišala je opazke in počasi vstala.
''Kako sem se znašla tu? Po pravici povedano nevem. Moj pohod po gozdu se je na mojo žalost in očitno vašo srečo končal z zdrsom v podzemlje. In tam me je našlo bitje Lux in me prineslo sem. Ostalo lahko kar njo oziroma njega vprašate. Mimogrede, sem Wen. Vem, da ne meni ne vam moje ime kaj prida ne pomaga...pa vendar..''
Zopet oprijemajoč za rešetke je proti vampirki stegnila roko...

"Po katerem gozdu? Bodi malo bolj natančna." Sicer je sklepala, da se je šamanka potikala po njihovem gozdu, ampak hotela je biti prepričana. Poleg tega je misel na to, da med njihovim ozemljem in šamani poteka dostopen rov ni nič kaj veselila.
"Wen, vodja tvojega klana je dala jasno vedeti, da nismo zaželjeni na vašem ozemlju. Zakaj bi morali mi izkazati kaj večjo gostoljubnost?" Prav res, le zakaj ji ne bi nekdo spil krvi in s tem šamanom jasno pokazal naj ne stikajo po tujih ozemljih.
Ko je Wen stegnila roko, jo je Jade nežno odločno nazaj. "Ne steguj svojih okončin skozi rešetke. Koncilij lahko zelo zlaknotni mlajše vampirje, torej boš roke obdržala pri sebi, če si kaj navezana nanje," jo je mirno, ampak popolnoma resno opozorila. Še tega se ji je manjkalo, da kakšen vampir iz ozadja plane na mlado šamanko preden izve vse kar je morala vedeti, da taka srečanja v prihodnje prepreči.

Wen omemba mlajših vampirjev, ki si želijo njeno kri ni prestrašila. Roko je počasi potegnila nazaj za rešetke in začela:
''Bila sem na ozemlju volkodlakov, kjer sem govorila z Alexis. Sumim, da je vodja klana in sklepam, da jo poznaš. Bila sem vesela in se zatopila sem se v misli, tako nisem gledala kje hodim in pristala tu. Povsem sem zmedena. Drugače od vas ne pričakujem gostoljubja...'' utihnila je in v njenih očeh se je zrcalilo sovraštvo. Preprosto ni marala te vrste, predvsem zaradi njihove hladnokrvnosti. 'Če bi bili nasploh prijaznejša bitja, bi jih Dragoony mogoče še prenašala na našem ozemlju. Misija nemogoče.' ''Kolikor pa sem že slišala o vas, pričakujem, da mi boste postavili pogoje, ki jih moram izpolniti preden me, -če me seveda boste- izpustite.''

" Khm" se je odkašljala Victoria, ki je prišla v jedilnico s knjigo v rokah. " Šamanka. Nisem si mislila, da bo pri nas. Tukaj je ozemlje vampirjev, ne pa šamanov." Je Victoria rekla s samozavestnim glasom. " Wen, kaj počneš tukaj?" Se je spet zaslišal Victoriin glas, pogledala pa jo je z morilskim pogledom in se približala ujetnici, šamanki. " Mar ne bi morala biti na vašem ozemlju?" Jo je vprašala in čakala na odgovor.

Suha Luxoriozna postava, ki je stala ob strani in z rahlo nagnjeno glavo gledala kako se je odvijal pogovor, je tiho čakala na to, kaj bo rekla Jade. Wen je bila očitno vdana v usodo, saj ji srce ni niti malo prehitevalo utripov, kar se je ponavadi dogajalo prestrašenim ljudem. Toda Jade je bila izrazito hladna in ko je zavrnila Wen, ki je očitno hotela navezati prijateljski stik, se je Luxoriozna pojava skrčila vase. Morda je bila začetna prijaznost, ki jo je mlado vampirsko bitje izkazalo šamanki, precej prevelika. Morda bi bilo bolje, da bi šamanko nekoliko pretepli, preden se je srečala z vodjo klana? Toda nekaj lačnih vzdihov iz ozadja je Lux prepričalo, da Jade ni hladna, temveč predvsem previdna. Navihano bitje se postavilo Jade ob bok in se nagnilo nekoliko bližje k rešetkam.

"Nisi gledala kod hodiš? Veš vsaj na približno katerem delu gozda si bila? Menda ja nisi hodila kar v neko smer, proti cilju, ki ga nisi poznala? Nihče ni tako nespameten..."

Na Weninem obrazu se je narisal nasmeh. To ni bil vesel nasmeh pač pa se je v očeh videlo, da gre za posmeh.
''Mah..bilo mi je dolgčas pa sem se želela pri vas prepričati če imam res modro kri..'' sarkazma ni bilo mogoče spregledati. ''Kot sem že povedala sem tu pomotoma in nikoli nisem imela posebne želje se potikati po podzemlju Gospodična.''
Njena utrujenost in slabost sta počasi izginjali. Še sama ni vedela zakaj vendar ji je bilo všeč. Prav tako se je odločila, da če že mora umreti, ne bo umrla kot strahopetka pač pa kot samozavestna Šamanka.
Nato se je obrnila k Lux: ''Ne nisem gledala kje hodim, mislim, da sem hodila proti SV gozda. Preprosto sem šla in kar naenkrat se je gozdna podrast zgostila. Drevesa so postajala ve višja in sonca se praktično ni več videlo. Takrat sem postala pozorna, vendar mi to ni več pomagalo saj sem za nekim grmom padla v navpičen rov in pristala nekje spodaj. Pot navzgor ni bila več mogoča, zato sem se odpravila naprej, se malo potolkla -hodnik je bil zelo nizek, tako da sem se kar precej časa plazila po vseh štirih. Mislim, da je bil ta hodnik neke vrste rudnik, saj je na tistem delu nekaj premoga- in nato pristala v tvoji bližini. Ostalega se ne spomnim.''
Stopila je korak nazaj in premerila vse vampirje, ki jih je lahko videla. Spet jo je spreletel srh a se je v treh sekundah zopet pomirila.

Jade je prisluhnila šamanki, ki se je po najboljših močeh trudila opisati kako je prišla v njihove podzemne hodnike. Kar naenkrat pa se je iz ozadja prikazala nepoznana vampirka in začela zasliševati Wen. Jade ji je na ramo položila roko in jo prisilila, da se je premaknila stran od rešetk. "Dovoliš meni?" jo je neverjetno prijazno vprašala. Vsem, ki so že kdaj prej govorili z vodjo vampirjev je bilo jasno, da tako pretirano prijazen ton ne pomeni nič dobrega. Nekaj opazovalcev je celo nelagodno odstopilo za korak.
Bojevitost, ki se je nenadoma zbudila v šamanki je bila hvale vredna. "Torej, naše zahteve," je nadaljevala, "Ne vem koliko si vredna za svoj klan, ampak nekaj strupov bodo menda že lahko zvarili v zameno zate, mar ne?" Za čokolado ni imelo smisla spraševati, dogovor, ki ga je predlagal Armadal pa je nameravala omeniti kasneje. Navsezadnje bi imeli od tega oboji korist in verjetno bodo šamani trezneje razmišljali, ko bodo dobili Wen nazaj v svoje roke.

Wen se je zasmejala in njen smeh je precej grozeče odmeval med stenami ječ.
''Lahko bi se zmenili za nekaj šamanskih strupov, vendar na tem otoku ni potrebnih sestavin za strup, ki ga jaz nosim pri sebi.'' Sklonila se je in si na nogi odvezala mošnjiček. Našla ga je takoj po boju s čarovnikom Xezarjem v Braziliji in ugotovila, da je precej priročen. Bil je uročen, majhen vendar prostoren. Vanj je lahko spravila vse strupe, mazila in zdavilne napitke, ki jih je zanjo posebej pripravil Brazilski šaman Malivai pri katerem je bivala vrsto let. Med vsemi strupi pa je imela dve majhni steklenički prav posebnega strupa Kuruku. Rdečo stekleničko je privlekla na plan in z njo pomahala vampirki pred nosom. Do zdaj še nikomur ni pokazala mošnjička, vendar so bile to skrajnosti. Prav tako Kurukuja ni imela želje nikoli uporabiti: ''To je strup Kuruku. Najnevarnejši obstajajoči strup. Pripraviti ga znajo samo Brazilski šamani in ne, trenutno vam ne mislim razlagati kako sem do njega prišla. Verjetno vas zanima zakaj vam ponujam ta strup, ko pa bi lahko po vašem mišljenju Šamane obrali za precej več stekleničk strupa. Ta strup povzroči počasno razkrajanje telesa. Pravzaprav razgradi vse, razen krvi. Se pravi iz telesa stisne vsako možno kapljico krvi, precej priporočljivo za vampirje, kajne? Seveda za posameznika ni potrebno več kot le pol kapljice tega strupa. Kaj pravite, več šamanskih strupov ali strup, ki bo za vas prihranil sleherno kapljico krvi?''

Potem ko se je koncilij končal, so se odpravili pogledat tisto neznano šamanko, ki jo je omenila Lux. Sledil je Jade in manjši gručici vampirjev, ki si je prav tako želela ogledati ta nenavadni dogodek. Prišli so do ječ, kjer so za rešetkami posedali, kričali pa se delali, da so mrtvi razni obsojenci, ki so jih ljudje s celine poslali semkaj. Namrščil se je in hodil po sredini. Videl je lakomne poglede nekaterih mlajših vampirjev poleg njega, ki so se ozirali po ljudeh v celicah. Postavil se je v ozadje in tiho spremljal hladni pogovor med Jade in šamanko, ki se je predstavila kot Wen. Govorila je ponosno in posmehljivo, a kaj drugega bi bilo pričakovati od šamanke, ki je bila poleg tega še vilinka? In sploh s eni zdelo, da je nameravala odnehati, kaj pa še! Samo stopnjevala je svojo predrznost. Arm je zaprl oči in se zabaval nad tem, da je poslušal tone njenega in Jadinega glasu. Bilo je smešno, kako se je spreminjal od hladnega, spregovori-in-te-mogoče-pustimo-živeti glasu, do izpljuni-ali-pa-crkneš tona. Wen pa tudi ni nameravala odnehati in se je očitno poskušala postaviti nasproti vodji vampirjev. Slaba ideja, vilinčica, je pomislil Arm in zmajal z glavo, da mu je nekaj pramenov padlo na čelo.

A kaplja čez rob vsega napihovanja je bil izpad neke mlade, očitno zelo prekomerno vase zagledane vampirke, ki je meni nič tebi nič vkorakala, se prerinila skozi množico ter pričela zasliševati šamanko. Arm je za trenutek pomislil, da mu bo spodnja čeljust zdaj zdaj odpadla in zaropotala po tleh. Na njegovo zadovoljstvo jo je Jade z glasom, ki je bil okrašen z rožicami iz zelo bodeče kovine gladko odslovila. In jo, kako prikladno, odrinila naravnost k njemu. Ledeno se ji je nasmehnil in spregovoril »Kaj pa misliš, da se greš?«jo je hladno povprašal in privzdignil obrvi.

Ko je mislil, da bo že zaspal od vsega prerekanja in postavljanja s strani šamanke, se je končno nekaj zgodilo. Zdelo se je, da je bila Jade na koncu le uspešna pri pogajanjih in Wen je vsa polna sama sebe opisala svojo veličastno stekleničko strupa. Še enkrat v istih desetih minutah je Arm pomislil, da so sklepi njegove čeljusti v nevarnosti, da popustijo. So bili vsi okoli njega resno neumni, popolnoma brez govornih sposobnosti ali pa samo resno pijani? Kdo na tem preljubem otočku bi šel bitju s sposobnostjo telekineze mahati s svojo rešilno bilko pred nosom. Kam smo prišli? Arm je samo zmajal z glavo in se tiho smejal v nejeveri. Po drugi strani pa ga je neverjetno zanimalo, kako bo izgledal Wenin obraz, ko bo steklenička po hitrem postopku zapustila njene roke in priskrbela še en dokaz, da se vampirjev ne izziva.

Jade je poslušala monolog o strupu in zraven ustrežljivo kimala. Ko je šamanka očitno zaključila, misleč, da bodo navdušeni nad njenim zvarkom, je vampirka razprla dlan in vanjo je priletela veleopevana steklenička. "Hvala, zelo prijazno od tebe," se je nasmehnila. "Ampak zakaj misliš, da vampirji ne spijemo vse krvi? Glede na to, da od tega živimo, verjetno ne mečemo krvi stran, kaj praviš?" Neverjetno. Šamani očitno niso prav dobro poznali vampirjev ali pa je bila samo Wen zelo omejen primerek.
"Upajmo, da so drugi šamani kaj bolj bistre glave in znajo pripraviti strupe, ki jih bomo zahtevali. Mislim, da imajo dva dni dovolj časa. Naj te ne skrbi, verjetno se bo kdo od nas v tem času spomnil, da te nahrani." Ali pa tudi ne, kdo ve. Izvedela je kar jo je zanimalo, tako da ji je bilo precej vseeno kako bo neznosno firbčna šamanka preživela.
"Mimogrede, mačke ni ubila radovednost, ampak vampir."

((glede na to, da ni kaj preveč aktivnih šamanov, bomo napisali, da smo dobili strup in te izpustili, ker nima smisla čakat))

Wen je stopila korak nazaj in se vsedla na tla: ''Če želite dobre strupe povprašajte zanje Mixela.'' Upam, da jih bo naredil je še v mislih dodala. Vampirji so počasi odšli, Wen pa se je ulegla na hladna tla in zadremala.

Nekaj ur kasneje, ko so se vsi vampirji že razkropili vsak v svojo smer, se je Luxoriozno bitje približalo celici. Wen je spala in njene sanje so bile izrazito glasne. Očitno je ves strah ni minil, čeprav je bila videti celo v spanju odločna, da pokaže pogum. Sanjala je o padcu in vsakič, ko se je obrnila na hladnih kamnitih tleh, je začutila modrice, ki so se ji naredile po telesu. Buška na glavi, ki jo je povzročil strop od katerega je odpadel kos rubikalnega premoga, je bila skrita lasmi, a vseeno precej boleča. Vampirski pojav je glavo nagnil nekoliko vstran in razmišljal. Rubikalni premog je bil velika redkost. In Luxoriozno vampirsko bitje je vedelo, kje ga je bilo moč najti. O tem bo treba poročati Jade. Luknjo bo treba zapreti preden skoznjo pade kakšna bolj okrogla šamanka.

Preden se je navihana pojava odpravila proti kristalni dvorani, je med rešetke v ječo potisnila kos še nekoliko mehkega kruha prerezanega napol ter napolnjenega s koščki čokolade, zraven pa je primaknila še vrč studenčnice, ki je izvirala nekje v bližini.

Wen ni vedela koliko časa je spala. Čeprav je ležala na mrzlih tleh in je bila vsa prezebla, je spala kot top. Ko je že mislila, da so vsi pozabili nanjo je pri rešetkah zagledala hrano.
Bila je lačna kot sam vrag vendar se je hrani počasi približala. Vampirjem ni zaupala in tudi njeno izzivanje prej se ji ni več zdelo tako dobra ideja. Jim je pa vsaj na nek način pokazala, da ne misli moledovati za življenja.
Prav možno se ji je zdelo, da je ta kruh zastrupljen. Ne s smrtnim strupom pač pa s takim, ki povzroča hude bolečine.
Nekaj časa je še strmela v kruh nato pa na njem opazila koščke čokolade. Oči so se ji povečale na dvojno velikost in še preden se je zavedla kruha in vode že ni bilo več.
Nato je čakala vendar se ni zgodilo nič. Se pravi nekemu bitju le ni povsem vseeno. Pobrskala je po svojem mošnjičku in na koncu ven privlekla stekleničko kakava. Tega kakava ni nikoli marala saj je bila vanj primešana kri bitij katere je ubila. Večinoma je bila to kri opic. V pragozdu pač nisi mogel biti izbirčen glede hrane, vendar je star zakon narekoval, da moraš po usmrtitvi nekega bitja spiti malo njegove krvi, tako da njegova duša skozi tvoje telo in nos potem pride v nebesa. Wen se je to gnusilo in si je želela pomagati s tem, da je kri mešala v kakav. Tudi to jo je kmalu minilo in od takrat ni mesa nikoli več poskusila. Še sama ni vedela zakaj je to stekleničko sploh še imela pri sebi.

Položila jo je k rešetkam. Zdelo se ji je, da to vampirjem ne bo všeč a je upala, da bo tisti, ki ji je kruh prinesel to vzel kot zahvalo.
Preden si je mošnjiček zopet zavezala okoli noge je preštela in naštela 48 stekleničk v njem.

Usedla se je v najtemnejši kot celice in malo zadremala. Dremež je bil lahek saj je želela videti, kdo bo prišel po prazno steklenico in po možnosti še njen 'kakav'.

Sprehajala se je od ene celice do druge in s prsti mehko drsela po rešetkah, med tem pa si prepevala tujo pesem; samo v glavi. Nazadnje jo je morala slišati pred stoletjem, še več. Spomnila se je, da jo je prepevala mama in na njen obraz je ta pesem vedno priklicala nekakšen - bolan? - nasmeh. Nosila je posebno energijo. Nekoliko zmešano, nekoliko sovražno, celo nekoliko ljubečo. Toda nikdar je ni prepevala na glas. Bila je njena majhna skrivnost, ki je ni delila z nikomer. Zakaj bi jo? Saj vendar nihče ne bi razumel. Nihče ne bi razumel, zakaj si ta vampirka prepeva ljudske pesmi, ki že leta niso več popularne in ki zvenijo.. prenežno zanjo.

Od ene celice do druge. Shirani, revni, ubogi. Kriminalci? Dvomila je. Najbrž niti malo. Ni verjela v vampirsko gostoljubje, ker je vedela, kakšna je sama; in vse je metala v en koš. Sama je namreč vedela, da ne bi nobenega izmed teh zaprla sem, če bi bil zares zločinec; ne, če bi bila pravična in če bi jo skrbelo za svoje - čeprav je seveda ni - bi zločince ubila. Vedela je, zakaj jih zapirajo semle. Ne zato, ker bi bili tako prekleto pravični. Vsekakor ne zato, ker bi jih tako prekleto skrbelo za svoje. Predvsem zato, ker so bili lačni. Potrebovali so izgovore, ker so menda gojili neko vrsto morale. Pojejmo zločince, ti si zaslužijo! Kakšna neumnost. Igrali so se moralna načela in ljubezen do drugih bitij in življenje v miru in podobne oslarije, svinjarijo pa so tako ali tako delali vsi. Toda obsojali so bitja, kakršna je bila ona - takšna, ki so priznala, da je manipulacija z ljudmi zanjo enostavno nekaj zabavnega. Oni, ki so bili enaki, pa so živeli za krinko poštenih vodij in perfektnih vladarjev. Politični sistemi so bili isti povsod. Povsod je vladal kaos, anarhija, oloskracija, vladavina ulice po domače. Na čelu pa z velikim vodjo, ki so ga itak nadzorovali njegovi umazani podložniki, ki so poznali pravi pomen besede manipulacija.

Obstala je ob eni izmed celic in si s posebno milino v očeh ogledovala temnolaso bitje, ki je v kotu svoje celice stiskalo svoje telo čisto skupaj, kot bi jo stresalo ali kaj takega. Dvomila je, da so jo semle spravili, ne da bi jo prej dali skozi kakšno debilno mučenje. Toda imela je tako lep obraz, izžarevala je milino, posebno lepoto. Konice njenih prstov so za hip očarano obstale na rešetkah in nekaj časa je samo opazovala, kako je negibno dekle z uravnovešenim dihanjem počasi premikalo najprej pljuča in potem celotno telo. S svojimi bledimi dlanmi se je oklenila rešetk in nagnila glavo, da so ji lasje padli čez ramena, čeprav tega ni zares opazila. Nekatera bitja so jo pač fascinirala. Lepota je bila ena redkih stvari, za katere še ni izgubila čuta. Ni bilo važno, če je šlo za moškega ali žensko; za lepim bitjem je vedno gledala. "Kaj pa je tebe pripeljalo semle.." je zašepetala, ne da bi pričakovala, da bo bitjece odgovorilo. Bolj ali manj je govorila sebi in ne nenavadnemu dekletu v mraku kota svoje celice. Skoraj bi bila užaloščena, če bi premogla tako širok spekter čustev, ko pa je vendar bilo bitje v kotu tako lepo, da so mu delali krivico, ko so ga takole zaklenili v vampirsko podzemlje.