Osrednji trg

Pokimal je ob Mayinem odgovoru. Ocitno si tudi ona si ni zelela prepirov in nesoglasij, poleg tega pa bodo lazje iskali sfero, ce se bodo dobro razumeli. Svoje prste je z nasmehom na ustnicah prepletel z Alexinimi in odpravili so se preko planjav.
May jih je dokaj hitro privedla do vasice, kjer so prebivali carovniki. Arm je bil hvalezen, da ni bil eden tistih vampirjev, ki imajo rdece oci, saj bi ga te takoj izdale. In kot je rekla May, si nihce izmed njih ni zelel nevsecnosti, pa tudi casa niso mogli ravno zapravljati. Na sreco se je vecer ze pocasi spuscal nad pokrajino, a Arm je svoj obraz vseeno raje odvracal od sonca. Ni bil se tako dolgo zunaj, pa tudi mlad vampir ni bil, zato mu sonce ni skodilo hitro. Predvideval je, da bi vzelo kake tri, stiri ure da bi ga opeklo, neprijetno pa bi se zacel pocutiti ze prej. Pokimal je mimoidocim, ki se na sreco niso prevec ozirali za njimi. May jih je vecina poznala, saj so jo mnogi pozdravili. Ustavili so se na sredini elipsastega trga, ki je bil po vsem sodec sredisce vasice. Arm se je ozrl po carovnikih, ki so se sprehajali preko tlakovcev ali pa so se pogovarjali v majhnih grucicah. Obrnil se je nazaj k May in Alexis ter ju pobaral "Kaj pa zdaj?"

Alexis je opazila njuna zmedena obraza, a se je pri tem le nežno nasmehnila.
Skupaj z Armadalom sta sledila May po poti iz plaže do čarovniške vasi. Med potjo, ko okoli njih ni bilo nikogar, se je rahlo nagnila k Armadalu in mu zašepetala na uho. "Vidiš, saj veš zakaj vem." in mu pomežiknila. Če je v mislih izoblikoval vprašanje, je z njenim odzivom izvedel kar ga je zanimalo. Spet je napela vse svoje moči, da bi našla nekoga, ki bi se mu v mislih zarisala sfera, ki so jo na vse pretege iskali v manjših skupinicah. Upala je, da je nepridiprav ne bo aktiviral, saj bi to pomenilo konec za ves otok.
Pospešila je korak in sledila May do osrednjega trga. Pokimala je mimoidočim in jim za sekundo vstopila v misli in nato izstopila. Nihče od sprehajočih se čarovnikov ni vedel za sfero, čeprav je med njimi vladala neka napetost, saj so dobro vedeli v kakšni nevarnosti so se znašli.
Prispeli so točno na sredino trga in se ustavili. Čeprav je bila situacija, v kateri so se znašli resna, se je Alexis ob pogledu na Armadala in na njune prepletene prste nasmehnila in se ugriznila v ustnico. Ni ji bilo žal, da ju je May spremljala, a vseeno si pred njo ni upala narediti ničesar.
Radovedno je spremljala poglede čarovnikov. "Zaenkrat še nisem zaslišala tatu." je tiho, tako da sta jo slišala le onadva, rekla. "Najbolje da se razgledamo po celi vasi. May?" je še dodala in se obrnila proti May. Vedela je za njeno nelagodje ob tem, da ju je spremljal vampir, a je to ni pretirano zanimalo, saj je sama Armadalu zaupala. Prav tako je ne bi mogel preslepiti z ničemer, saj je brez težav slišala vse njegove misli.

Se bolj je bil presenecen, ko se je nagnila k njemu in mu zasepetala na uho "Vidis, saj ves zakaj vem."temu je sledil se nagajiv mezik. Arm je zmajal z glavo v nejeveri in se nato nasmehnil sam pri sebi. Torej lahko Alexis slisi vse moje misli in tudi misli vseh drugih...zanimivo...namuznil se je in jo pogledal od strani. Njen dar, v to ni dvomil, se bo se izkazal za prakticnega. Mislil si je svoje, a dokler niso prispeli v vas nic dolocenega.

Izzivalno jo je pogledal takoj, ko so se ustavili. Alexis se je ugriznila v ustnico in odvrnila pogled. A sedaj je imel prednost v izzivanju. Ceprav si je morda sama pri sebi zabicala, da ne bo poslusala njegovih misli, je vedel, da mu na tihem se vedno prisluskuje. Torej jo je lahko izzival brez ocesnega stika ali besed. Izvrstno. Obrnila se je stran od njega in pregledovala trg. Ravno ko je zamrmrala, da se ni zaslisala tatu, je Arm zadovoljno pomislil, in to dokaj na glas, ce se da na glas misliti Lepe noge, Alexis, ni kaj. Potrudil se je celo, da je misli dodal podel podton. Kako ga je mikalo, da bi v tistem trenutku videl izraz na njenem obrazu, prav zares. A se je vseeno zresnil in se opomnil, da so na nalogi. Arm si skorajda ni drznil pomisliti na to, kaj bo, ce nalogo uspesno opravijo in ju May zapusti. Dvomil je, da bi svoje prste kaj dolgo drzal stran od privlacne volkodlakinje. Kaj moremo, tako pac je... je iskrivo pomislil.
Pokimal je ob Alexinem predlogu in se ozrl k May. "Ti vas poznas bolje od naju, tako da bos sama enako dobro prebrskala kot midva skupaj...ce ti je prav, greva midva z Alexis pregledat juzni in vzhodni del vasi, ti pa lahko pregledas sever in zahod..."je predlagal in svojo dlan malce mocjneje stisnil okoli njene.

May je vodila pot preko čarovniškega ozemlja od roba obale do središča vasi, kjer so se nazadnje ustavili na osrednjem trgu. Čeprav ni ostala slepa za poglede, ki sta si jih neprestano izmenjevala Armadal in Alexis, ni želela reči ničesar. S stinjenimi ustnicami ji je pogled begal po ljudeh, ki so se ob popoldanski uri zadrževali na trgu in iskala koga, ki bi pokazal vsaj trohico zanimanja za njih tri. Samo en pogled, ki bi se za dlje časa ustavil na njih in bi izdajal kakršnkoli sum, bi bil dovolj, da bi odpeljala Armadala in Alexis iz središča v kakšno bolj zakotno ulico. Ni si mogla pomagati, da ne bi bila vsaj malo na trnih, četudi sta bila obadva očitno še preveč sproščena.
"Ja," je nato glasno rekla in pokimala Armadalu, pogled pa ji je za nekaj sekund še obstal na Alexis. Enkrat mi bo morala razložiti o teh svojih sposobnostih je pomislila, iskreno radovedna in navdušena nad prijateljičinim skritim talentom. "Mislim, da se bosta dobro znašla tudi brez mene," je še dodala in pomenljivo pogledala Alexis, nato pa nadaljevala: "Preglejta tempelj štirih elementov in poskusita dobiti čim več informacij od trgovcev. Dostikrat vejo več, kot bi si človek mislil, le pravo vprašanje jim je treba postaviti. Jaz bom pregledala sever in zahod, kakor si predlagal."
Še enkrat ju je pogledala in se rahlo nasmehnila. "Če bo karkoli narobe, se dobimo pri vhodu v vas, tam kjer smo prišli. Ob glavnih vratih je vedno vse polno ljudi, zato ne bomo niti malo sumljivi."

Ob Mayinih mislih se je tako kot malo poprej le nasmehnila, ko jih je zaslišala v svoji glavi. Kakor v odgovor, da bo nekoč zares izvedela vse o njeni moči, ji je pokimala.
"Seveda, da se bova znašla." je smeje dodala in pogledala Armadala in zaslišala njegove misli. Torej je le dojel. si je rekla in ga postrani pogledala. Ob njegovih komentarjih je roke uprla v bok in pokrčila levo nogo in tako naredila neko pozo. "Ti že veš." mu je v odgovor na njegove misli hitro odgovorila. Vedela je, da po teh besedah May ne bo jasno nič, vendar se s tem ni pretirano ukvarjala. Tako pač je. je v mislih ponovila Armadalove besede. Bila je vesela, da je le ona slišala vse misli drugih, sama pa je bila za druge ljudi skrivnost.
"Tempelj je v tej smeri." je rekla in pokazala proti ulici, ki je vodila iz trga proti templju. Ni je skrbelo, da bi trgovci povedali manj kot pa bi sicer vedeli. Četudi bi jim postavila vprašanje, na katero bi odgovorili po ovinkih, bi Alexis iz njihovih misli izvedela zadosti informacij.
Glavo je spet obrnila proti Armadalu in stisnila njegovo dlan. Ni si predstavljala, kaj vse bi se lahko zgodilo, ko bosta končno sama. Rahlo je zmajala z glavo in se tako otresla teh misli, saj je vedela, da je to resna naloga, ki jo morajo opraviti dosledno in dokončno. "Greva." je hitro rekla in naredila nekaj korakov proti ulici, katere pot je vodila do vhoda v tempelj. Sunkovito se je ustavila in prisluhnila mislim mimoidočih ljudi. Nek starec je s palico v roki hodil mimo njiju in jo presenečeno opazoval. Sledila mu je s pogledom in ko se je ustavil ob klopi na sredini trga, je svoj pogled odtrgala od njega. "Nič." je zavzdihnila in počasi nadaljevala pot.

((Arm, loh kr tm pr templju pišeš nadaljevanje če želiš.))

Dalton je z bledo senco nasmeška počasi hodil proti osrednjemu trgu. Bilo je prav nenavadno, da je bil tokrat oblečen v temna oblačila in je zaradi tega dajal vtis, da ima nekaj za bregom. Oblačila so lahko v hipu spremenila človeka in tudi Dalton se do tistega trenutka ni zavedal, da s temnimi oblačili deluje skoraj ledeno hladno, sploh pa je imel na obrazu tisti izraz, zaradi katerega so se ostali ljudje, ki jih na osrednjem trgu ni bilo malo, rajši izognili v velikem loku. Sonce je že počasi zahajalo in Dalton pravzaprav ni bil ravno na večernem sprehodu, temveč se je odpravljal proti točno določenemu kraju, čeprav je vedel, da to morda znova ni bila najbolj pametna ideja. A vsekakor je moral iti tja – če že ne zaradi česa drugega, je bila to njegova naloga in torej njegova dolžnost, da jo opravi. Tako ali tako je bil pripravljen na vse, čeprav se mu je sama misel na nalogo trenutno rahlo upirala, a ravno zaradi tega jo je tudi sprejel. Čez njegov obraz se je znova začrtal nasmešek, potem pa je za trenutek obstal in uprl svoj pogled v nebo, v mislih pa je hitro preračunal čas. Ker se je že temnilo, je dvomil, da bo na ozemlju volkodlakov pred nočjo. Bil je oblečen v temno, imel je odličen občutek za orientacijo in hkrati je imel tudi ogenj, in odločen je bil, da bo vse to izkoristil in opravil svojo nalogo kar najbolje. To je jemal kot dolžnost do njegovega klana in ko se je odločno napotil proti ozemlju volkodlakov, je v mislih znova odločno sklenil, da jo bo opravil kar najbolje.

Bil je popoldan in Leethina si je zaželela malce iti na svež zrak in si ogledati ozemlje, ki so ga imeli čarovniki na voljo. Ker se ni nameravala vračati domov pred večerom si je s seboj vzela kos kruha in malce mesa, da se bo nasitila, ko jo bo prijela lakota. Nekaj časa je hodila naokrog, nato pa sedla na klopco in odvila svojo kosilo. Malce je žvečila sama, malo pa dajala pticam, ki so z zadovoljstvom pozobale drobtine kruha. Po pol urnem postanku je odšla naprej in se odžejala pri vodnjaku, vmes pa si umila obraz. Sonce jo je malce ogrelo in posušilo. Odšla je naprej.

Lynn se je sprehajal po trgu, ko je tako nekaj časa hodila je zagledala osebo. Njenega obraza ni mogla videti, ker je bila obrnjena v drugo smer. Lynn se je napotila do nje. Nekaj časa je tekla in, končno jo je dohitela. "Zdravo, jaz sem Lynn Parawel" se je predstavila. "Kdo pa si ti?" jo je vprašala.

Obrnila se je in videla dekle, ki jo je vprašalo: "Kdo pa si ti?" Jezno je poblisknila s pogledom, nato pa se premagala in rekla. "Leethina Wayn sem. Glede na to, da sma se že spoznali lahko vsaj poveš koliko si stara, da se ne bom pogovarjala s kakšnim mladičkom. Saj razumeš, kajne? Kaj mislim, sem mislila." Pomignila je na vodnjak v bližini in odvihrala do njega. "No, še zmeraj čakam na tvoj odgovor" ji je pomignila.

Dekle se je obrnilo in Lynn je videla njen obraz. Dekle, ki se je predstavilo kot Leethina Wayn jo je vprašalo koliko je stara. "Stara sem 85 let" je odgovorila Lynn. "Koliko pa si stara ti?" jo je vprašala. Počasi se je začela zibati. "No?" je vprašala čez nekaj časa, ker ji Leethina še vedno ni odgovorila.

"Devetinosemdeset" je rekla. "No, nisem dosti starejša, a vseeno sem. Iz kod prihajaš?" Ozrla se je okrog sebe in zavzdihnila.


(se opravičujem za kratek post)

"Od kot prihajam?" je vprašala Lynn. "Še sama ne bi vedela" je rekla. "Zdaj sem tu in zdaj sem tam" je rekla. "Nikoli povsem doma" je še dodala. "Od kot pa ti prihajaš?" je vprašala. "Preden sem prišla na otok sem s svojo družino živela v hišici" je rekla.

"Rodila sem se v majhni vasici, na jugu gozda. Obrobje, kjer sem preživela vso svojo mladost sem malokdaj zapustila. To je bilo le takrat, ko sem odšla z družino po hrano. Nekega dne smo hodili globje v gozd in..." Malce je utihnila, saj se je še zdaj živo spominjala tistega dokodka in jo je zelo bolel. "In en medved je pokončal mojega očeta, mene in mamo pa le malce ranil. Zaprla sem vase in nekal let nisem skoraj nič govorila z drugimi. Označili so me za čudakinjo. Sedaj boš pa sigurno mislila, zakaj ti to pripovedujem, kajne?"

"No... ja" je rekla Lynn. "Gotovo ti je bilo po tistem hudo kajne?" je vprašala. "Razumem te, če nočeš govoriti o tem" je dodala. "Jaz sem se z mojo družino vedno razumela dobro" je rekla Lynn. "Imam zelo veliko bratov in sester" je še dodala. "Še sama ne vem koliko bratov in sester imam" je rekla. "Poleg tega pa imam tudi veliko bratrancev in sestričen" je rekla Lynn in globoko zavzdihnila.

"Saj ni pomembno" je rekla in zmajala z glavo. "Mislila sem si, da so tujci, ki želijo vdreti v moje misli in me ponižati!" Upala je, da je Lynn vedela da misli njene sovaščane. "Jaz sem imela brata, bil je 7 let starejši. Sedaj je nekje, a še sama ne vem kje ga naj iščem."

Lynn je samo pozorno poslušala Leetnhino. "Tujci, ki ti želijo vdreti v misli in te ponižati?" je vprašala Lynn. To mora biti rez grozno je pomislila. "Kako pa si se počutila, ko si prišla na otok?" je vprašala."In je bil takrat tvoj brat s teboj?" je vprašala Lynn in z zanimanjem pogledala Leethino.

"Mislim... Saj ni pomembno..." Je zajecljala. "Ja, moj brat je še bil tukaj, pa je neznano izginil. Ni imelo smisla, da bi še ga po nekaj mesecih iskala." Zazrla se je v drevesa v daljavi in hitro rekla: "Jaz grem malo raziskovati. Greš z mano?" Vstala je in se napotila po potki naprej.

"Prav s tabo grem" je rekla Lynn in prikimala, potem pa se je odpravila za Leethino. "Imaš rada živali?" jo nje vprašala. "Jaz ji obožujem" je rekla. "Nekoč sem imela psa" je rekla. "Ime mu je bilo Willi" je rekla Lynn in zavzdihnila. "Ko je bil mlad se je zelo rad igral z menoj" je rekla. "Potem, ko je bila star pa ni bilo več tako." "Potem je umrl."