Klifi

May se je z nekaj hitrimi poskoki z ene skale na drugo, tako da je od daleč neveščim človeškim očem izgledalo, kot da se sploh ne dotika tal, približala robu klifa in tam zadihana obstala. Ko je razklenila roke, da se ji je v tanko blago ujel veter, se je navdušeno nasmehnila in priprla oči. Čeprav je bil veter eden izmed elementov, ki ji je bil najbolj nevaren, glede na to da je sama obvladovala vodo, ga je imela poleg vode najraje. Prav tako so ji v mislih še vedno odmevale mamine besede, da je treba ravno svoje sovražnike najbolje spoznati.
Globoko je vdihnila vlažen morski zrak z ostrim vonjem po soli in rožmarinu. Po nekaj sekundah je spet odprla oči in napela pogled, ko se je spomnila, zakaj je pravzaprav prišla sem. Celestialna sfera, si je še enkrat ponovila v mislih, kot že tolikokrat poprej. Počasi je sedla na rob pečine, da so ji noge obvisele v zraku. S pogledom se je sprehodila po obzorju, še vedno premišljujoč o tem, kako velika bi sfera utegnila biti in kdo bi jo bil sposoben ukrasti. Še vedno namreč ni povsem dojela, kaj se je sploh zgodilo.

Lyra se je zadnje dni počutila zelo tečno. Bila je sama sebi odveč. To so bili njeni črni dnevi, ki jih je najraje preživelav svoji hišici, ker ni imela niti toliko volje, da bi se s kom prepirala, kar je bilo po navadi njej precej ljubo opravilo. Ven se je spravila šele po šestih dnevih, ko se je približno počutila v redu. Ni se bala, da jo bojo imeli za čudakinjo, saj se ji je zdelo, da za to že velja. Sploh pa so bili čarovniki vsi neki čudaki.
Dan je bil zelo lep in čeprav se je najprej napotila k peščeni obali je sredi poti spremenila smer in zavila h klifom. Na peščeni obali je bilo vedno veliko otročarije in Lyra je lahko prenesla marsikaj, ampak otrok enostavno ni mogla. Ko se je bližala obali je opazila postavo, ki je stala na robu klifa. Lyra je prihajala z njene leve strani, od daleč je lahko prepoznala je dekliško postavo, ni pa je mogla identificirati. Izgledalo je kot da hoče punca skočiti. Po navadi se ni rada vtikala v tuje zadeve, a ne more iti kar tako mimo. Kaj pa če bi res rada skočila?
"Hej!" je zaklicala in stekla proti njej. Bilo je vetrovno in tek v krilo in po takem vremenu ni bil najbolj prijetno opravilo. Veter v laseh se že res lepo sliši, njegovo doživetje pa ni tako prijetno, še posebej, če tečeš nekoga rešiti pred samomorom. "Hej! Kaj pa počneš" je zaklicala, ko je bila že bližje dekletu in je bila prepričana, da jo lahko sliši. Mogoče to kričanje ni bila najbolj pametna ideja, ker bi se lahko dekle ustrašilo in bi ji zdrsnilo.
Zadihano se je ustavila nekaj metrov stran od nje. Malce je upognila noge in roke položila na kolena ter nekajkrat globoko vzdihnila. "Prosim... ne... skoči.." za zadihano rekla. "Karšnekoli probleme..." je začela, ampak morala je priti še malo do sape zato je za nekaj sekund utihnila. "Probleme imaš... Se jih da rešiti." je dokončala. Bil je klasičen stavek za reševanje potencialnih samomorilcev. Lyra tega še nikoli ni počela, ampak zdel se ji je primeren.

Preveč zatopljena v svoje misli May ni slišala korakov, ki so se ji približevali, vse dokler se neznana oseba ni pognala v tek. Takrat je sunkovito zasukala glavo in se presenečeno zastrmela vanjo. Svetlolaska, ki ji na prvi pogled sploh ni bila znana, je bila očitno namenjena proti njej. May se je samodejno premaknila še en korak nazaj, da je stala že čisto pri robu klifa, a je bil oprijem njenih bosih stopal še vedno povsem trden.
Takoj ko se ji je dekle dovolj približalo, je lahko ujela tudi njene besede, ki jih je odnašal veter. Sprva si ni znala razložiti smisla njenih besed, začela se je že spračevati, če je neznankino kričanje sploh namenjeno njej, a ko je natančneje preučila njen obraz na izrazu, so se ji ustnice raztegnila v nasmešek. Torej misli, da bom skočila? je nejeverno pomislila in dvignila obrvi.
Počakala je, da je polvilinka vendarle pritekla do nje in se skoraj zgrudila od zadihanosti. May je nekaj trenutkov ostala tiho, potem pa, ko se je prepričala, da se je dekle dovolj zbralo in dvignilo pogled, v šaljivem tonu dejala: "Naj ne skočim? Si že sploh kdaj poskusila? Neverjetno zabavno in sproščujoče je. Ampak najbrž imaš prav, ta pečina je vendarle previsoka in tudi morje danes ni ravno najbolj mirno." Še vedno se je smehljala, ni si mogla pomagati, da je vse skupaj ne bi zabavalo.
"Oprosti," je nato vendarle rekla in se zresnila. "Hvala za skrb ampak ne nameravam skočiti. Res." Nekaj trenutkov se je obotavljala, potem pa ji vendarle ponudila roko: "May," se je predstavila in počakala na njen odziv.
Dekle je imelo tipične poteze polvilinke in po vsej verjetnosti je bila čarovnica, a kljub temu je May presenečalo dejstvo, da se je bila pripravljena tako izpostaviti. Navadno so polvilinici veljali za bolj zadržane in ponosne, ona pa se ji je približala brez vsakega predsodka. Spraševala se je, koliko bi bila lahko stara. Najbrž ni bila dosti starejša od nje, od tod tudi njena nepremišljenost in hitra reakcija.

Ko se je neznanka še bolj premaknila naprej, je Lyra pomislila, da je vse izgubljeno. Mogoče njena reakcija ni bila ravno najbolj pametna, dekle bi lahko še bolj prestrašila, ampak ni imela nobenih izkušenj pri preprečevanju samomora.
Na njenem obraz je opazila nasmešek, se je zmedla. Kdo se hoče ubiti in se poleg tega še smeje? Ko pa jo je dekle ogovorilo, ji je bilo vse jasno. Sploh ni nameravala skočiti, ampak je, vsaj z Lyrinega stališišča, brez kakšnega pametnega razloga stala na robu pečine. Lyra je za trenutek pogledala dol in se nagonsko umaknila. Ni imela neke grozne fobije, a se je višine vseeno bala.
Malce se je namrščila, ko je pogledala svojo novo znanko. Vedela je, da je čarovnica, ker jo je v vasi že prej videla. Nikoli pa se z njo ni pogovarjala. Verjetno je izpadla kot kakšna norica, ker je tako tekla in kričala. Lyra pa ni imela rada situacij v katerih je izpadla bedasto. Hotela je, da izgleda popolno, kot se ona ne more v nobeni zmotiti.
"Mislila sem, da hočeš skočiti. Ne vem zakaj bi drugače človek stal na robu neke pečine, če noče skočiti." je rekla in to na ne preveč lep način. "Ne maram višine." je nato še dodala v lepšem, normalnem tonu kot, da bi se hotela opravičiti za prejšnjo izjavo. "A to bitja dejansko počnejo? Skačejo s klifov za zabavo?" je nejeverno vprašala. Še enkrat je pokukala v globino in odkimala, češ ona pa ni za take športe.
"Lyra." je odvrnila in počasi steknila roko proti njej kot, da se bo zdaj dotaknila ognja in ne polvilinske roke. "Od daleč je res izgledalo, da se pripravljaš na skok." je povedala in s tem še enkrat hotela pojasniti njen razlog za divjanje. "Pa nisem mogla kar tako mimo. A zdaj ko vidim, da ni nobene nevarnosti, upam, da te nisem zmotila."

May je kljub Lyrinem očitnem predsodku pred višino, ki se ji je zdel za čarovnico po eni strani zabaven, ostala mirna. Ni ji ušel niti neznankin izraz na obrazu, ki je nihal od zmedenega do osramočenega in vzvišenega. Očitno je bila tudi ona ena tistih, ki so raje ostajali sami in jih je družba kvečjemu spravljala v neprijetne položaje. "Človek bi lahko stal na robu pečine iz več razlogov, a ni nič čudnega, da si takoj sklepala, da se hočem ubiti," je nato odgovorila v prijaznem tonu. "Jaz imam preprosto rada vodo. In veter. Na klifih se tako lepo združita," je še dodala bolj sama zase, ker tako ali tako ni pričakovala, da jo bo Lyra razumela. Čez nekaj trenutkov se je ponovno obrnila proti njej in nadaljevala: "Sicer pa marsikatera bitja res skačejo s klifov za zabavo. Res še nisi nikoli slišala za adrenalin? Predvsem ljudje se radi pretvarjajo, da lahko letijo in to je eden od načinov. Ampak, kakorkoli že, ta pečina je vsekakor previsoka in tudi iz katere manjše bi bilo to početje brez pravega znanja precej nevarno. Zato me opozori, preden boš želela poizkusiti." Ob zadnjih besedah se je v šali nasmehnila in pomežiknila svetlolaski. Upala je, da se bo končno malo sprostila, glede na to kako zaskrbljena je bila videti zaradi izraza neudobja na obrazu. Takoj ko je iz njenih oči izgnila zadnja trohica prestrašenosti in zbeganosti, so spet postale tako nedostopne in hladne.
"Saj te ničesar ne obtožujem," je odvrnila na Lyrino ponovno opravičevanje. "Če bi res nameravala skočiti, bi ti bila najbrž celo hvaležna." Rahlo je stisnila njeno roko in jo nato instiktivno hitro spustila, kot da bi začutila, kako neprijetno se je počutila Lyra. "Torej si ti raje na trdnih tleh?" je še vprašala in poudarila zadnje besede- Nikakor si ni mogla predstavljati, da bi bil Lyrin element veter, prav tako ne voda, ostala sta torej še zemlja in ogenj. Zaradi njenih hitrih reakcij in očitno močnega značaja, bi lahko sklepala na ogenj, a se May vseeno ni zdelo, da obvladuje ta element.

Lyra je preprosto ignorirala njeno pripombo o vodi, vetru in klifih, predvsem zato, ker nanjo ni imela česa pripomniti. Nobena od teh treh stvari ji ni bila ne vem kako všeč.
»Mja…« se je namrščila. »Slišala že, ampak vsekakor obstajajo tudi drugi načini.« je odvrnila. Kot recimo nočni pohodi k volkodlakom. »Človeške navade so pa itak nenavadne.« je še dodala. Večine se jih niti ni več spomnila, ker jim nikoli ni posvečala prevelike pozornosti in sama je najraje pozabila, da se v njej pretaka tudi človeška kri. Verjetno bi se med vilince na videz prav uspešno pomešala, na žalost jo je izdajala njena višina. Že med polvilinci je bila ena izmed večjih.
»Oh ne ne.« je hitro rekla in odkimala z glavo. »Mislim, da kar se tega tiče, ne bom potrebovala nobene pomoči, ker nimam nobenega namena skakati s klifa ali skale ali česarkoli drugega.« je rekla in se rahlo nasmehnila. Opazila je, da je njena sogovornica očitno drugačna od nje. May je bila veliko bolj sproščena in igriva, Lyra se je držala precej togo, zadržano resno. Mogoče bi morala kdaj slediti tistemu reku »go with the flow«, a vedno ko je poskušala, so jo ustavile zavore, za katere ni vedela od kod se pojavijo.
»Dobro. Kakorkoli važno, da smo vsi živi in zdravi.« je dejala in s tem je hotela zaključiti s to temo. »Nedvomno.« je odgovorila na njeno vprašanje. V resnici pa je bilo tako, fizično je že rada bila na tleh, ampak z glavo je bila večkrat v oblakih in večkrat si je domišljala stvari, ki sploh niso bile resnične. Previdno se je ozrla okrog, nato pa se pomaknila bližje k May. V duhu prisiljene sproščenosti je zašepetala: »Zemlja sem, veš.« Ni se zavedala, da je s tem nenamerno odgovorila na vprašanje, ki si ga je zastavljala May. Še enkrat se je ozrla okrog in se prepričala, da res ni bilo nikogar in je nihče ni slišal. Zadnje čase jo je pač dajala paranoja. Lyrin problem je bil ta, da je pri sporazumevanju z ljudmi, vedno naredila dve napaki: Ali se je popolnoma zaprla in sploh ni hotela spregovoriti več kot nekaj besed ali pa se je hotela potruditi, ker ni hotela izpasti kot kakšna nuna in je izdala preveč. V tem primeru je bilo bolj drugo. Bilo je zelo nespametno od nje, da je takole govorila o svojem elementu. Kaj pa, če ni čarovnica? Ne, zagotovo sem jo prej videla v vasi. Seveda je čarovnica. Lyra ne bodi tako paranoična! Radovedno se je zazrla v njo, ker je pričakovala, da ji bo May povedala kaj o svojem elementu. Ni se hotela zopet počutiti bedasto.

May ni bilo povsem jasno, zakaj je bila Lyra tako zadržana in resna. Vloga nedostopne in hladne sogovornice je ponavadi pripadla May, a že nekaj časa se je sama počutila veliko bolj sproščeno. Ob Lyrinem zadnjem stavku se je nasmehnila, ko se je spomnila, kako tipične bi bile te besede lahko tudi zanjo. "Ja, o človeških navadah bi se pa res dalo razpravljati," ji je sarkastično pritrdila ter ji namenila dvomljiv pogled. Še ena, ki si ne upa priznati, da ni povsem vilinska krvi?
Nekaj trenutkov sta bili obe tiho, potem pa je May nadaljevala pogovor: "Zemlja? Res?" Tudi sama je spregovorila bolj potiho, kot da bi se bala, da bi ju kdo utegnil slišati, čeprav je bil vsak strah povsem odveč. Zaradi vetra so se njune besede izgubile še preden bi lahko prišle predaleč. "Se mi je zdelo," je še želela dodati, a se je raje ugriznila v jezik. Ni želela dajati občutka, da Lyro kakorkoli ocenjuje.
"Voda," je nadaljevala in pokazala nase ter se spodbudno nasmehnila. Želela je, da bi ji Lyra zaupala, kar pa bo najbrž precej težko, glede na to, kako samotna je delovala. "Nisi prav veliko v vasi, ne?" Prepričana je bila, da je še ni opazila in spraševala je, če je za to krivo njeno nepozorno opazovanje ali se Lyra res ne zadržuje na preveč obljudenih krajih. Razmišljala je tudi o tem, ali je Lyra že slišala za izginotje celestialne sfere in ali sploh kaj ve o tem. Čeprav od praznovanja še ni obiskala glavnega trga je imela občutek, da so se govorice že raznesle po vsem otoku.

Lyra ni nič pripomnila o človeških navadah, poslala ji je le majhen zavezniški nasmešek, čeprav ni bila čisto prepričana, da sta enakih misli. Vedela je le, da sta obe polvilinki in po njeni izjavi je sklepala, da tudi sama ni prevelika ljubiteljica ljudi. Tega pa ni zagotovo vedela, zato je raje obmolknila.
"Po navadi me glede tega čarovniki takoj preberejo." je odvrnila. "Očitno se izdam, takoj kot se prikažem." je dodala in skomignila z rameni. Po glavi so ji hodili razlage zakaj je temu tako, a se ni mogla spomniti ničesar pametnega. Ni bila dobra opazovalka same sebe, zato ni videla nobene stvari, ki bi jo lahko tako očitno izdala.
"Ah, to pojasni zakaj imaš rada vodo." se je spomnila njenih prejšnjih besed, katere je Lyra prej ignorirala. "Ampak zakaj veter? A ni veter oziroma zrak nekakšen sovražnik vode?" je vprašala in skušala obnoviti svoje znanje o čarovniških sposobnostih. Brez dvoma je bil zrak močnejši od vode. V teh časih se sicer čarovniki niso napadali med seboj, ker so preveč dela z zunanjimi sovražniki in ni so si smeli privoščiti še notranjih sporov, ampak vseeno. Lyra je pred ognjem bežala skoraj tako kot pred vampirjem.
"Niti ne. Moti me vsa ta hrup v vasi. Poleg tega pa..." je začela in skorajda bi rekla, da se v čarovniški družbi še vedno počuti kot tujka, a se je ustavila. "No, enostavno mi ni všeč." je na drugačen način dokončala prejšnji stavek. "Raje se zadržujem kje v gozdu, včasih pa pridem sem. Veliko bolj mirno je. Sicer pa sem tebe že prej videla, tu pa tam, ko sem kdaj prišla v vas. Obraze si zelo dobro zapomnim."
Lyra se je bala, da bo na pogovor padla teža neprijetne tišine, kar se je večkrat rado zgodilo pri novih poznanstvih. Z nogo je naredila en krog po travi medtem, ko se je poskušala spomniti kaj bi lahko rekla, da pogovor steče. Sicer je bila po navadi ona tista, ki je pogovor zavirala in ne spodbujala, a po nekajdnevni tišini v njeni hiši, kjer je spregovorila nekaj besed zgolj sama s seboj, ji je začuda prijala družba živega bitja.
"May..." je začela. "Kaj si ti misliš o tej vojni?" je naposled vprašala. V njenem glasu je bilo zaznati ton naveličanosti in obupa, ki je že delno naznanjal njeno mnenje. Lyri se je večino časa zdelo vse skupaj čisti nesmisel. Mogoče je bilo to zato, ker ni odraščala tukaj in se ne počuti kot ena izmed klana, mogoče pa je bilo vse skupaj resnični nesmisel. Kakorkoli, za zdaj ni hotela nič izdati, May bi lahko bila kakšna fanatičarka in resnično se ji ni dalo spuščati v prepire o tem ali ima ta vojna dober razlog ali ne. Za Lyro ga nobena ni imela.

May je zamišljeno pokimala in pogledala stran. Zadnje čase se ji je zelo velikokrat zgodilo, da je kar nekako predvidela, ali je neznanec čarovnik ali pripadnik kakšne druge vrste in celo kateri element bi utegnil obvladovati. Poskusila se je prepričati, da je dejstvo, da včasih že na prvi pogled razbere nekatere pozitivne in negativne lastnosti le naključje. "Jaz sem samo sklepala, ker ti očitno voda in veter nista preveč blizu. Izgleda, da sem pač uganila, da tvoj element ni ogenj," je neprepričljivo rekla. "Tudi jaz sem imela probleme s tem. Mislim, res je neprijetno, če se tako hitro izdaš in imaš občutek, da te vsak lahko prebere. Saj ne, da bi imela kaj skrivati, a vseeno ..." Pogled je obrnila nazaj k Lyri in dobila občutek, da razume, kaj ji želi povedati.
"Ja, res je, veter je naravni sovražnik vode in po pravici bi se ga morala bati. Saj se tudi ga, na nek način. Bojim se, da bi srečala koga, ki bi obvladoval veter bolje, kot jaz obvladujem vodo in bi ga skušal uporabiti proti meni. Zdi se mi, da je šele takrat strah upravičen in mi veter v naravi zaenkrat še ne more preveč škodovati. Zakaj ga imam rada pa ne vem, še najbolj blizu mi je, poleg vode seveda ... Zakomplicirano, vem, še sama sebe včasih ne razumem prav dobro," je končala in se prijateljsko nasmehnila.
"Mmm ... Se mi je zdelo, da nisi prav velikokrat v središču pozornosti. Tudi jaz sem sicer raje sama, a zadnje čase je bilo že tako, da sem morala sprejeti tudi mojo vlogo v družbi," se je ustavila sredi stavka, da ne bi izdala preveč in nadaljevala s sproščenim tonom glasu: "Si me poznala? Zanimivo, potem mora biti nekaj resnično na tem, da imaš spomin za obraze. Ne zameriti, ampak če ne bi sklepala, da kot čarovnica ne moreš biti od nikjer drugje kot iz naše vasi, ne bi bila povsem prepričana v to." Še enkrat se je poskusila spomniti, če je Lyro že kdaj videla, nato pa je le zmajala z glavo.
Po nekaj trenutkih tišine se je May presenečeno odzvala na Lyrino nenadno vprašanje: "O vojni?" je začudeno vprašala in dvignila obrvi, usta pa povsem nezavedno raztegnila v okrogel 'O'. Ni šlo za to, da se o tej temi ne bi želela pogovarjati, le presenetila jo je Lyrina direktnost, tista, zaradi katere bi Lyra najbrž brez težav obvladovala tudi ogenj. "Mmm ..." je nato zamomljala in spet zaprla usta, čez oči pa ji je za trenutek šinila senca grenkega spomina. "Pravzaprav mislim, da bi se že zdavnaj morala končati, a se očitno še ni, še zdaleč ne glede na zadnje dogodke ..." je previdno zaključila in sogovornico budno spremljala s pogledom, da bi prebrala vsako še tako majhno reakcijo na njeno izjavo. Čedalje bolj jo je zanimalo, kaj bi na videz odtujeno in samotno polvilinsko dekle lahko vedelo o izginotnju Sfere.

"Ni ravno prijetno." je dokončala Mayin stavek. Še posebej ne za Lyro, ki je kar se tiče njenih osebnih stvari, vedno skušala držati distanco in jih skriti. Na njeno žalost večkrat neuspešno.
"Saj imaš prav." ji je prikimala. "V teh časih se nam nam čarovnikov ni treba bati." je izrazila, kar je prej mislila. Ona pa je vseeno imela nekakšen odpor do ognja. Mogoče prav zaradi tega, ker je njen naravni sovražnik. Večkrat pa so bili Lyrini strahovi popolnoma neupravičeni in nesmiselni, a glede tega ni mogla nič narediti. "Vsaj načeloma bi moralo biti tako." je pristavila. Tudi med svojimi vrstami so se našli izdajalci. Lyra ni čutila neke globoke povezanosti do čarovniškega klana, ampak vseeno si ni predstavljala, da bi pomagala kakšni drugi vrsti. Ne glede na to kar storiš, še vedno te bodo gledali kot vsiljivca. Sploh pa, kaj bi imela od tega, da izda svoj klan?
"Ah ne, kje pa." je rekla in zamahnila z roko. Lyra ni bilo takšno bitje, ki bi mu ugajala pozornost večje množice. V določenih situacijah ji je bil že ena oseba popolnoma odveč, množica pa jo je plašila. Počutila se je utesnjeno in ogroženo. Ko je May omenila svojo vlogo v družbi, je radovedno napela oči, ampak May ni naprej nič rekla. Škoda. Lyro je zanimalo, a ker ona ni hotela nič reči, ni hotela nadležno vrtati v njo.
"Nič ti ne zamerim." ji je odvrnila. Ni se ji zdelo nič nenavadnega, da je ni opazila. "Sem čisto povprečna čarovnica. V ničemer ne odstopam in z ničemer se ne izpostavljam, ker mi takšne reči niso po godu." je pojasnila. "Ker se večino časa držim v ozdaju pa imam čas za opazovanje drugih. Sicer ne v kakšnem psihopatskem ali fetišističnem smislu. Zanimivo je opazovati reakcije oseb. Obraze si zapomnim, značaj oseb pa velikokrat popolnoma zgrešim."
Mayin izraz na obrazu je Lyri dal vedeti, da je bila mogoče malce preveč direktna in samodejno je z roko segla čez usta ko da bi hotela stlačiti nazaj, kar je rekla. Pri Lyri je bil to problem, ni znala dobro oceniti, kdaj je kaj primerno in kdaj ni. Zato se je izogibala pogovarjanju.
"Zadnje dogodke?" je z zanimanjem vprašala Lyra. Prvič da je njena radovednost pokukala na dan. Lyra je bila zelo slabo obveščena o dogajanju na otoku, ker je živela bolj samotarsko. Veliko se je dalo izvedeti na tržnici, a trgovci so ji bili tako zoprni, da je od njih pobegnila takoj, ko je imela vse kar je potrebovala.

"Ne, ne bi rekla da si čisto povprečna," je odkimala May in se rahlo nasmehnila. "Vsaj glede na to, kar si mi povedala do zdaj. Če se ne izpostavljaš, še ne pomeni, da ničesar ne opaziš, kakor si rekla. Včasih je to celo koristno - da se znaš umakniti v ozadje, biti bolj neopazen in hkrati zelo pozoren na vedenje drugih." May je s tem mislila povsem resno, kajti do zdaj je Lyra sicer res dala vtis bolj zbegane, samotarske dušice, ki izgleda na prvi pogled povsem nenevarna, a hkrati lahko ve zelo veliko. Ravno zato je bila še toliko bolj presenečena, ko je Lyro njen namig na zadnje dogodke zbegal.
"Prosim, naj ti ne bo nerodno, ker si vprašala," je rekla po nekaj trenutkih nerodne tišine. Očitnos ta bili obe z Lyro po navadi taki, da nista radi vodili pogovora. "Saj ni nič posebnega, le presenetilo me je, kako si bila lahko tako odkrita z mano, glede na to kako malo časa se poznava." Ustnice je stisnila v tanko črto in se zamišljeno obrnila nazaj proti morju, nato pa spet spregovorila: "Ne vem, če ima sploh kakšen smisel, da ti razlagam, a ker ni nobena skrivnost ..." Navadno ni tratila časa z ovinkarjenjem in nepomembnim besedičenjem, zato se je May sredi stavka ustavila in nato z mirnejšim izrazom na obrazu hitro povzela: "Celestialna sfera je bila ukradena." Lahko bi dodala še, da je sama že podvomila, ali je to sploh res in kako so prebivalci otoka za izginotje sfere izvedeli, a je bila prepričana, da bo Lyri kratka in jedrnata informacija zadostovala. Če vsaj nekaj ve o teh stvareh, potem ji bo hitro postalo jasno. "Problem je v tem, da ne vemo kdo jo je ukradel in v kakšne namene jo namerava uporabiti." V mislih je dokončala stavek z "zato se je našlo nekaj povsem nespametnih bitij, med katere sodim tudi jaz, ki se jo je odpravilo iskat", rekla pa ni več ničesar. Ostala je obrnjena proti morju, le z enim kotičkom očesa je čakala na Lyrino reakcijo.

Lyra je malce zardela. Ni bila vajena komplimentov in če ga je že dobila, ni vedela kaj naj z njim stori. Zato je zdaj le pogledala v tla in se sramežljivo nasmehnila. "Em...No.. Hvala." je zamomljala. "Sama sebi se vsekakor ne zdim nič posebnega." je dejala in skomignila z rameni. Prav rada bi vrnila in tudi May povedala kakšno prijazno besedo, a kaj ko ji te stvari niso nikoli šle od rok.
Ni vedela kaj naj reče. Res je bila zelo odkrita z May, preveč, a po drugi strani jo je bilo tako groza tiste nerodne tišine, ko nihče ni vedel, kaj naj reče in so se ozirali vstran. "Ah, kaj naj... Včasih sem takšna." je le rekla in zamahnila z roko. Res ji ni mislila razlagati o svojem strahu pred veliko tišino.
"Celestialna sfera?" je z zanimanjem vprašala Lyra. Zdaj ji je bilo žal, da se ni prej prikazala ven iz hiše. Do sedaj bi verjetno že vedela kaj o tem. "Kdaj in kako se je pa to zgodilo?" je vprašala. Ni ji bilo točno jasno kaj naj bi to bilo. Sicer je imela neko sliko v glavi, a ni vedela, če je prava in kako naj bi to eno bitje ukradlo. Ta informacija jo je zelo zmedla in hkrati zbudila v njej veliko zanimanje. Zrla je v May in upala, da ji bo povedala še kaj več. Na zalogi je imela kar veliko vprašanj in tokrat jih je tudi bila pripravljena postaviti. Stvar jo je enostavno preveč zanimala.

[1. A bi jaz morala kej o tem vedeti? K tudi v resnici ne spremljam dosti drugih rpg-jev in nimam pojma kaj se dogaja
2. Sorry za tako pozen odgovor in še ta je beden. Zadnji teden je bil kr naporen in sm utrujena od vsega skupi ]

((ne, to je blo takrat k sm se hotla o tem pogovarjat še precej aktualno k je bla kao skupinska naloga, zdej pa je precej zamrlo vse skupej.))

"Ah, ja," je May skomignila z rameni, ko ji je postalo jasno, da Lyra o tem ve približno toliko ali še manj kot ona sama. "V resnici ni nič tako posebnega. Vsi so pretiravali in zagnali celo paniko. Po mojem mnenju sama kraja sfere niti ni več tako nevarna. Če bi jo kdo hotel uporabiti proti nam bi jo najbrž že." Od kraje je v resnici preteklo že toliko časa, da se je možnost, da bi se zgodilo še kaj slabega, hitro zmanjševala. "Zlobni jeziki so vso zgodbico malo napihnili in ker se govorice širijo kot ogenj ... Oprosti, da sem te sploh zmedla s tem, predvidevala sem, da veš." Poslala ji je prijazen, zamišljen nasmeh in se obrnila nazaj k morju. "A vseeno bi bilo mogoče dobro vedeti ..." je nato nadaljevala malo tišje, "Da se zna zgoditi, da bomo v vasi dobili kakšne obiskovalce. A zaenkrat je še vse pod kontrolo, res." Z obiskovalci je mislila predvsem na Armadala in Alexis ter še nekatere druge, ki jim je bil v zadnjem času tako ali drugače dovoljen vstop v čarovniško vas zaradi celotne zmede s celestialno sfero, seveda pod pogojem, da prebivalci vasi ne bi ničesar izvedeli. Imela je občutek, da Lyri vendarle lahko zaupa.
"Najbolje, da se tudi jaz odpravim nazaj," je še rekla in zavzdihnila ter vstala z roba pečine, na kateri je sedela. "Lepo te je bilo spoznati, Lyra," je rekla iskreno. "In če se še kdaj odločiš, da potrebuješ malo družbe ali vsaj kakšnega podobno mislečega čarovnika, se oglasi pri meni." Še enkrat je previdno iztegnila roko v pozdrav, kot da bi čutila, kako je Lyri taka bližina še vedno včasih precej neprijetna.

((js tut nimam več idej tko da ... ))