Sprejemna dvorana

Vrata v veliko sprejemno dvorano so se počasi odprla in ob tem se je zaslišal prav neprijeten, škripajoč zvok, ki ni preveč vplival na v temno oblečenega mladeniča, ki je z odločnimi koraki vstopil in najprej s pogledom zaobjel prostor, kamor je prišel. Ni bil prvič v sprejemni dvorani, a njena edinstvena oblika ga je vedno znova povsem prevzela. Morda je pri tem imelo nekaj vpliva tudi dejstvo, da je Daltonu pripadal ognjeni element, zato se je v bližini ognja počutil nenavadno domače in prav prijetno sproščeno. Bakle, ki so bile nastavljene na steni, so mu dajale občutek, da je nekdo razdaljo med njimi natančno izmeril in potem bakle še bolj natančno razporedil. Ta občutek ga je navdajal s pozitivnimi občutki, saj je bil že od nekdaj človek, ki je oboževal perfekcijo in natančno razporejene stvari. Oddahnil si je, ko je opazil, da bo sam, potem pa se podal naravnost do kamina in se udobno namestil ob velikem ognju, ki je nežno gorel v njegovi notranjosti. Pravzaprav je bilo prav nenavadno, kako ga je vedno znova povsem prevzela nenavadna igrivost rdečkastih plamenov, v katerih je lahko opazil tudi na tisoče drugih odtenkov barv. Z lahkoto bi celo noč presedel pred kaminom, a kljub temu je nenadoma zavzdihnil in tako prekinil urok tišine, ki se je za nekaj trenutkov spustil nad dvorano.

Svoj pogled je usmeril naravnost v ogenj in se zbral. Kot vedno prej, mu je plapolajoči plamen pomagal, da je svoje misli skoncentriral na tisto, kar ga je čakalo. Pravzaprav je bil kriv dolgčas- nikoli ni dobro prenašal dolgih ur samote in potreboval je nekaj, s čimer bi se lahko tega znebil. Že res, da je lahko povsem svobodno počel karkoli je želel, a kljub temu je vedno želel nekaj več. Imel je nekaj moralnih pomislekov, ki jih je odpravil. Odkar je zaživel v skupnosti čarovnikov, je imel te neprijetne občutke ves čas, kot da bi jim bil nekaj dolžen. A saj na nek način jim je bil. Hotel je storiti nekaj za bitja, ki so ga medse sprejeli povsem brez vprašanj, ker jim je bilo že povsem logično, da je eden izmed njih. Na njegovi dlani se je počasi pojavil plamenček, ki je Daltonu na obraz priklical bledo sled nasmeška. Oboževal je ogenj in čeprav je bil vedno bolj zadržan, se je v takšnih trenutkih popolnoma sprostil. Svojo roko je približal ognju in opazoval svoj plamen, ki se je v trenutku združil z ognjem, ob tem pa užival ob toploti. Pravzaprav je to počel kot neke vrste sproščujočo terapijo pred nalogo, ki si jo je zadal in bi znala postati precej stresna.

Navsezadnje je odnehal in svojo roko potegnil izpred plamenov, ob tem pa se je v njegovih mislih počasi oblikoval načrt. Ogenj mu je vedno pomagal jasno misliti in tudi tokrat so bile njegove misli nenavadno ostre. Za trenutek je zaprl oči, potem pa je vstal in se odločno odpravil proti izhodu iz sprejemne dvorane, v mislih pa je že jasno videl svoj cilj.

May je obstala pred velikim kaminom sprejemne dvorane, v katerem je kot vedno plapolal ogenj. Zamišljeno se je nasmehnila in iztegnila dlani, da je začutila toploto, ki se ji je razširila od rok navzgor po celem telesu in kot nevidna energija zaplala po njenih žilah. Čeprav je bila še vedno pozorna na vse zvoke iz ozadja, na vse na pol šepetane pogovore med čarovniki, topot stopal, zapiranje in odpiranje vrat, je rahlo priprla oči in se zatopila v svoje misli. Koncilij se je bližal in kar nekaj stvari je bilo, za katere je bila May prepričana, da jih je treba spremeniti, a bodo hkrati izzvale zelo mešane občutke v mnogih čarovnikih. Zdaj ko je postala vodja klana je veliko stvari padlo na njene rame in mnogi so bili prepričani, da glede na njeno starost ne bo sposobna dolgo nadzorovati položaja, zato je bila še toliko bolj odločena, da jim bo dokazala nasprotno.
Kljub napetosti, ki jo je še vedno čutila in ki jo je topel plamen ognja le začasno umiril, je bila May bolj samozavestna kot kdaj koli prej. Še nikoli namreč ni bila bolj prepričana sama vase, zdaj ko je končno začenjala spoznavati bistvo čarovniškega, predvsem pa vilinskega in polvilinskega sveta. Ravno, ko se je želela obrniti in se napotiti proti izhodu, je zaslišala korake, ki so se ji približevali. Radovedno se je obrnila in se nasmehnila čarovnici, ki ji je prihajala nasproti.

((Leethina))

Zaslišali so se tihi koraki in Leethina je prišla do dvorane. Videla je dekle, ki se ji je nasmehnilo, in morala je priznati, da se ji zdi prijetno. "Živijo!" jo je pozdravila. "Sem Leethina, skrajšano Leet. In ti si...?" Pozorno se je zazrla v dekle. "Ogenj v kaminu je mirno prasketal. Ta dvorana ji je bila zelo lepa in zaželela si je še več krat priti v njo. "Hm, če me spomin ne vara sem bila tukaj ko sem bila stara 3 leta" se je nasmehnila in roke dala bliže k ognju.


(sori za kratek postek)

"Živjo," je May odgovorila na Leethinin prijazen pozdrav z nasmehom. Sprva je bila rahlo presenečena nad lahkotnostjo, s katero se ji je dekle približalo in jo ogovorilo. Navadno so čarovniki takoj ko so se zavedli, da je May vodja klana, povsem spremenili osebnost in dejstvo, da jo je neznanka pozdravila povsem sproščeno in naravno, je tudi May narisalo na obraz nasmešek. "May Asriel," se je tudi sama predstavila, a ji nalašč ni ponudila roke. Zaenkrat še ni želela prekiniti njunega prvega srečanja z uradnimi gestami, saj je bilo povsem očitno, da Leethina ni vedela, s kom govori, kar jo je presenečalo, glede na to, da je bila čarovnica očitno precej starejša od nje.
"Torej je tvoj element ogenj?" je May nevsiljivo nadaljevala pogovor in pomignila proti svetlim plamenom, ki so se stegovali proti njunim razprtim dlanem. Imelo jo je, da bi jo vprašala še o konciliju, o katerem je premišljevala še pred nekaj minutami, a se je raje zadržala. Navsezadnje sploh ni vedela kako dolgo Leethina že živi v čarovniški vasi. "In tukaj si že do vsega začetka?" je še dodala in se vprašujoče zazrla v sogovornico ter pogled odmaknila zgolj za nekaj sekund, da je ošinila druge čarovnike, ki so postavali nedaleč stran.

Nadvse očitno je bila čarovnica malce presenečena, a to je ni motilo. "Ravno danes sem prišla. Samo malo... May Asriel? Za to ime sem pa že slišala ob prihodu... Nisi... Mislim, nisi ti vodja klana?" Zazrla se je v dekle in se nasmehnila. Nadvse očitno je bil nasmešek medel, saj je bila v skušnjavi. Je to ona ali ne? Zazrla se je v plamene in stopila bliže k njim. Zaprla je oči in jih prenesla na svojo roko. Bili so prijetno topli in Leethina se je sprostila ob toploti le-teh. "Mimogrede; ti si tukaj že od začetka, kajne?" se je pozanimala. Dekle se je zdelo prijazno in Leethina se je ob pogovoru lahko sporstila, na pa tako kot so nekateri, da govorijo poslovno in tako dalje.

"Mm .. ja," je May pokimala in zavzdihnila. Logično, da je Leethina vedela, kdo je, in ni imelo smisla, da bi to skrivala. "Nekako tako," se ji je nasmehnila in nato pogled preusmerila nazaj k plamenom. Dekle je očitno ob omembi imena nehote preslišalo vsa Mayina nadaljna vprašanja, a May je bilo pravzaprav vseeno in ob Leethinem vprašanju je le rahlo odkimala. "Ne, pravzaprav ne. Šele nekaj let sem tukaj, prej sem živela na precej različnih koncih otoka ..." "Ti živiš v vasi že celo življenje?" je še enkrat ponovila vprašanje od prej in se z zanimanjem zazrla nazaj v sogovornico. Nalašč ni želela povedati več o svojem prihodu na čarovniško ozemlje, ki bi najverjetneje v Leet vzbudilo več zanimanja za to, kako je lahko tako hitro postala vodja klana. Navsezadnje je bilo to najpogostejše vprašanje, ki so ga May zastavljali vse odkar je prevzela funkcijo in naveličana je bila vseh očitajočih pogledov.
"Mislim, da te še nisem videla na kociliju," je še dodala. Ni bila povsem prepričana, a zdelo se ji je, da Leethinin obraz vidi prvič in zanimalo jo je, če se je tudi ona šele pred nedavnim priselila v vas ali se pač raje drži bolj zase.