Pot do obale

Pritrdila je nejgovim mislim, dala predlog in ga nato odvlekla do May, ki je se vedno stala v senci stavbe. "May, gres z nama?"je zaklicala carovnici. Arm ni na obrazu pokazal nicesar, saj proti May ni imel nic. Le morda dejstvo, da ju bo verjetno dejansko spremljala...to pomeni, da ne bosta sama. Po kratkem trenutku tisine jih je Alexis nagnala dalje, saj je bilo res, da niso imeli casa, ki bi ga lahko metali stran. Zapodili so se preko trga in po ulicah ven iz mesta. Za Alexis je vedel, da gotovo ne bo imela tezav s tekom, saj je pod njeno kozo videl in cutil mocne misice in poleg tega je bila se volkodlakinja. Po drugi strani pa za May ni bil tako zelo preprican, ce jima bo zmozna slediti, a splacalo se je poskusiti.

Na tak ali drugacen nacin so prisli do meje carovniskega ozemlja. Ozrl se je preko rame k May, nato pa stopil dalje. Potem je obstal. Kar tako vse povprek vendar niso mogli gledati, kajti to bi jim lahko vzelo dneve in dneve. Iskanja so se morali lotiti sistematicno. Zopet se je obrnil k carovnici in jo povprasal "Koliko sploh obsega vase ozemlje? In, ali slucajno poznas kak dober koticek kjer bi se lahko skrival tat ali pa sfera?" Vedel je, da sam ne bi nasel nicesar, ce bi bilo kaj za poiskati, saj ni poznal niti enega samega kvadratnega metra carovniskega ozemlja. Vsaj povrsine ne.

May je sledila Armadalu in Alexis, rahlo nejevoljna zaradi Armadalovega očitnega pogledovanja nazaj, kot da bi se neprestano želel prepričevati, če je še za njima. Če ne bi bili sredi resne naloge, bi mu že zdavnaj pokazala, da ga lahko premaga v teku kadarkoli želi. Ko so se končno ustavili in previdno prečkali mejo čarovniškega ozemlja, se je May malo bolj sprostila. Vse je bilo takoj lažje, ko je hodila po zemlji, ki ji je bila poznana.

"Največji del je ravno južna obala," je poznavalsko odgovorila na Armadalovo vprašanje, pogled pa ji je obstal na morju, ki se je lesketalo par sto metrov naprej. "A mislim, da se tu nihče ne bi mogel skriti. Kilometri peščene obale ne dajejo prav nobenega zavetja. Nekaj je sicer skrivnih kotičkov, drugače pa so plaže precej obljudene. Razen klifov. A tam sem bila včeraj in ničesar nenavadnega nisem opazila." Če je kaj zares dobro poznala, potem so bile to čarovniške planjave. "A če želita, lahko še enkrat pregledamo tudi obalo. Če se razdelimo, nam ne bi smelo vzeti več kot uro ali dve. Sicer pa predlagam, da obiščemo vas." Dvomljivo ju je pogledala in nato skomignila z rameni ter odvrnila pogled. "Mislim, da se ne bo nihče pritoževal, ker nista ravno čarovnika. Le preveč na glas ni treba oznanjati svoje vrste." Alexis je dobro poznala in je vedela, da se ne bi izdala, Armadal pa ji je bil še vedno rahlo sumljiv.

Pokimal je ob jedernatem a izcrpnem Mayinem odgovoru in se ozrl naokoli. Imel je neprijeten obcutek, da mu May ni povsem zaupala, saj je lahko kar cutil njen vrtajoci pogled na svojem hrbtu. Ko je omenila obisk vasi, je Arm v njenem glasu zaznal malce...posmeha? Ni bil ravno preprican, a njene besede vsekakor niso bile ravno prijateljske. Kaj si pricakoval kaj drugega? Spomni se, vampir si, izmecek, saj res, kajne? Odpravil je glasek v svoji glavi in se ozrl preko valujoce trave. "Mislim, da bova uspela to obdrzati zase."ji je dokaj hladno odvrnil. "Po mojem bi bilo najbolje, da si ogledamo vas. In upam, da zaradi te zelje ne bom osumljen kakega vohunstva ali cesa pdobnega."sam sebe je hotel takoj potem tresciti po celu, saj si ni zelel zbadljivega pogovora. Bil je zelo preprican, da je May lahko sarkasticna, saj je to ze dokazala z nekaj pikrimi pripombami.

Alexis je nekaj časa vodila njihove korake do ozemlja čarovnikov, nato pa vodstvo prepustila May, saj je le ona dobro poznala svoje ozemlje. Stisnila se je ob Armadalovo roko in z njim nadaljevala pot po neznanem ozemlju. Občutila je vse, kar sta čutila onadva in se ob tem rahlo smehljala. Ozirala se je naokoli in pozorno napela ušesa ter misli, saj bi le ona lahko zaslišala misli tatu in ugotovila kje se nahaja.

"Torej je bolje če se razidemo?" je resno vprašala in pogledala Armadala. Čeprav se ni želela ločiti od njega, je vedela, da resnost naloge to od nje zahteva. Spustila je njegovo roko in naredila nekaj korakov naprej proti klifom. Ozirala se je naokoli in poiskušala zaslediti kakšen droben glasek, ki bi lahko pripadal skrivnostnemu zločincu. S svojimi močmi ničesar ni zaznala, zato se je vrnila nazaj.
"Tu ni ničesar." je hitro rekla in se obrnila proti May. "Strinjam se z vama. V vasi je veliko več skrivališč." Še vedno je lahko slišala vse, kar se je dogajalo v njunih glavah. Zakaj bi se komurkoli vampirji zdeli izmečki? si je mislila in pogledovala proti Armadalu. "Saj veš, da tega ne bom spregovorila naglas. A če bo situacija narekovala, naj se spremenim, se bom." je še resno dodala. Vedela je, da ji bo njena živalska plat prišla prav pri iskanju sfere. Ponoči je videla tako dobro kot podnevi, poleg tega, pa je lahko tudi v človeški obliki slišala misli vsakega mimoidočega. "Vas?" je vprašala in spet prijazno prijela Armadalovo roko.

Arm se je nasmehnil ob Alexini navezanosti na njegovo roko in jo potegnil se malo blizje. Cez nekaj trenutkov se je odmaknila in stopila v smeri klifov. Potem je nekaj casa samo stala tam z zaprtimi ocmi, nato pa se je vrnila in kratko dejala "Tu ni nicesar." Arm je preseneceno privzdignil obrvi. Vedel je, da imajo volkodlaki izostrene cute, a lepo prosim, tako zelo boljsi od vampirskih pa ze niso bili. Pravzaprav sploh ni vedel, katera vrsta ima boljse. Pa saj niti ni bilo tako vazno. Ker so se vsi strinjali, so se namenili proti vasi. Arm je pustil May, da je vodil pot preko valujocih travnatih planjav. Ko je bila nekaj korakov pred njima, se je odlocil nekaj poskusiti. Ce pa ne bo delovalo, jo bo se vedno lahko preprostno vprasal. Alexis, kako si vedela, da ni nikogar tam?je pomislil in se ze zacel sprasevati, kaksne neumnosti pocne.

Tudi May se je, prav tako kot očitno tudi Armadal, zmedeno namrščila v začudenju, ko je Alexis naredila nekaj korakov in čez par sekund oznanila, da v okolici zagotovo ni nikogar, ki bi karkoli vedel o sferi. Ravno ko je hotela odpreti usta in vprašati, zakaj je tako prepričana, jo je Alexis že prehitela s svojo izjavo o volkodlakih.
"Ja, vem, Alexis, saj ti povsem zaupam, le za to gre, da bo situacija precej kočljiva, če se bo sredi dneva v vasi pojavil ogromen volk, saj veš kaj mislim, ne?" Sicer je bila prepričana, da bi tudi takšne nevšečnosi lahko dokaj hitro zgladila, a niso smeli tvegati in izgubljati časa.
Obrnila se je nazaj k Armadalu in si na obraz nadela nekoliko prijaznejši nasmešek, čeprav ni bila čisto prepričana, da je zadela 'prijaznost' in 'zaupljivost'. Navsezadnje je bil Arm Alexis očitno zelo blizu, glede na to, da se sploh ni želela ločiti od njega in May se je zares želela otresti neprijetnega občutka nezaupanja. To je bil vendarle predpogoj za uspešno sodelovanje. "Oprosti, Armadal, tudi zate nisem želela namigovati, da ne se ne bi mogel zadržati le ... Previdna skušam biti, kar počnemo ni ravno najlažja stvar na svetu."
"Vas," je pokimala in zavzdihnila. Počasi se je obrnila in nadaljevala pot, stran od obale proti severovzhodu, kjer se je nahajala čarovniška vas, z Armadalom in Alexis tesno za sabo.

Še vedno z bosimi in mokrimi podplati je Seth našel neko staro kolibo, ki se je naslanjala na starodavno podrtijo. Nekoč je najbrž služila svojemu namenu - mogoče shranjevanju odvečnih čebrov, saj je bila nedaleč stran kotlarna - toda zdaj ji je dajal oporo le še skrhan zid napol porušene hišice. Vrata, če bi se črvivi stari deski lahko tako reklo, so bila na stežaj odprta, zato je seveda vstopil in sedel na velik kamnit kamen, ki je počival v kolibi.
Čemu je bil tu, se mu še sanjalo ni. Pravtako se mu ni sanjalo, kaj on počne v hišici, namesto da bi se potepal nekje po gozdu. Definitvno bi raje preganjal prestrašene zajce in srne, kot pa čepel v prastari koči, ki pa še po čudežu ni bila tako zatohla - očitno so mnoge luknje pripomogle k prezračevanju. A tehten razlog ga trenutno ni zanimal, saj je po nenavadno dolgi odsotnosti hotel spoznati vsako ped otoka. Ko je takole naslonjen na steno in popolnoma prepuščen mislim zrl nekam v ostanke sonca, ki je še kukalo izza horizonta, nikakor ni pričakoval, da bo koga srečal na tem odročnem mestu.

[May]

May so noge samodejno ponesle po glavni mestni ulici čisto do roba čarovniške vasi, kjer so hiše postajale čedalje bolj redke. Ne da bi zares premišljevala kod hodi, je stopala po neravnih kamnitih blokih tlakovane poti, dokler niso njeni podplati zaškrtali po drobnem pesku. Ustavila se je šele čisto pri obali, ob stari, podirajoči se kolibi. Sonce je počasi zahajalo in z nasmehom se je obrnila proti zadnjim sončnim žarkom. Njeni lasje so bili neurejeni in razmršani zaradi slanega, težkega morskega zlaka, polt pa še vedno bleda, skorajda prosojna, kljub obilici sonca, ki ga je bila deležna zadnje dni.
Stopila je še nekaj korakov naprej in odrinila vrata koče, ki ji je bila dobro znana še iz otroštva. Tukaj se je kot otrok najraje skrivala, to je bilo pravzaprav edino mesto na čarovniškem ozemlju, ki je bilo hkrati skrito pred radovednimi očmi drugih prebivalcev vasi in zavarovano pred vremenskimi vplivi. Koliba je zdaj ostala le še oddaljen spomin in nenavadno naključje jo je spet pripeljalo sem.
Najbrž je bilo krivo to, da je bila spet preveč zatopljena v svoje misli, a May se vse dokler ni dejansko zagledala neznanca, ki se je naslanjal na steno ob zadnjem delu kolibe, sploh ni zavedla, da ni bila sama. Tako je takoj ob vratih obstala s presenečenim izrazom na obrazu, ki ga ni mogla takoj skriti. Nerodno se je prestopila in si popravila pramen las, ki ji je padal na obraz. "Živjo," je naposled rekla in se previdno nasmehnila, njene oči še vedno priklenjene na rjavolasca, ki je bil očitno presenečen prav tako kot ona.

Iz Sethovega vidnega polja se je nenadoma odluščila postava in zamišljeno stopala naravnost proti njemu. Očitno se ni zavedala njegove prisotnosti in to ga je malce zabavalo - vsaj tisti del njega, ki je bil trenutno prisoten. Najbrž ji je bilo nelagodno, saj je vidno prenesla težo iz ene noge na drugo. Njene ustnice so se premaknile in do Setha je zaplaval prijeten melodičen zvok, a besed ni dobro razbral. Najverjetneje je izgledal malce trčeno, ko je več kot pol minute zrl nekam v desno stran silhuete, a ni z ničemer pokazal, da jo je sploh zaznal. Takrat so se mu možgani končno prebudili in v hipu je umaknil pogled nekam v temen kot. Napol je že vstal, a mu je bilo na kamnu tako prijetno, da se je le pomaknil v malce uglednejši položaj. Čeprav ni vedel, kaj je oseba dejansko rekla, toda najverjetneje ne oh, kako se mi spahuje, zato je tudi sam odprl usta in rekel to, kar se ponavadi izgovori ko srečaš neznanca: "Pozdravljena."
Nesmiselno bi jo bilo vikati - razen če je bila starka ujeta v mladem telesu. Kar najbrž ne bi bilo preveč nenavadno za čarovnike. Ko mu je končno prikapljalo, da je na tujem ozemlju, je precej prikrito spoznal, da je dokaj normalen človek. Sicer ni gojil neke sovražnosti do ostalih vrst - razen do smrdljivcev - ga ni preveč veselilo spoznavanje na tujem ozemlju. Najverjetneje bi ga čarovnica, če je to res bila, lahko spremenila v opečen ražnjič, če bi se ji ljubilo. "Je tale kočica morda tvoj skriti kotiček?" jo je vprašal, čeprav si je težko zamislil, da bi bil tale smrdljiv prostor čigavo skrivališče.

Hitro je postalo jasno, da rjavolasec točno ne ve niti kje se je znašel, kaj šele da bi jo dejansko poslušal ali razumel, kaj je povedala. May je rahlo privzdignila obrvi in se nato nasmehnila. Čeprav ni vedela, kdo neznanec sploh je in kakšni so njegovi nameni, je bila njegova očitna zmedenost prikupna. Ko jo je vendarle opazil in se tega tudi zavedel, je poskusil nerodno vstati in nazadnje ostal v napol sedečem položaju. Počakala je še nekaj trenutkov, da je prišel k sebi in spregovoril. Šele ko jo je pozdravil, je začela razmišljati, kdo sploh je. Glede na njegove obrazne poteze in barvo oči je bil očitno polvilinec, ampak kateri vrsti je pripadal? Ko se je May zavedla, da zagotovo ni bil čarovnik, tega na zunaj sicer ni pokazala, a vseeno ni imela dobrega občutka, ker ni vedela s kom točno govori. Kljub temu se je odločila, da bo dala na prvi pogled neškodljivemu in prikupno zmedenemu ter odsotnemu neznancu priložnost. Navsezadnje ji najbrž ne bi mogel huje škodovati, tudi če bi želel.
Naredila je še nekaj korakov naprej in se sogovorniku približala na slab meter in pol razdalje, kar je bilo vsaj za stike, ki so jih navadno imeli polvilinci, malo. Sploh glede na to, da sta se prvič srečala. Stopila je proti zidu, ob katerem je sedel on, nato pa previdno iztegnila roko. "May Asriel," se je predstavila. Njen ton glasu je bil miren in prijeten, čeprav ni natanko vedela, kaj lahko pričakuje.
"Moj skriti kotiček?" je nato ponovila njegovo vprašanje in se zamislila. "Lahko bi se tako reklo, ja. Vsaj včasih je bila. Takrat ko je še približno služila svojemu namenu in je imela še streho ter nekaj celih oken." Spet se je nasmehnila, tokrat bolj pristno.
"Zdaj najbrž ni ravno primerno mesto za skrivanje, ne?" je še dodala, z očitnim zanimanjem v glasu. Čeprav vprašanja ni želela izreči povsem naravnost, je hotela vedeti, kaj natanko je neznanca sploh pripeljalo sem. Je bil mogoče ravno on tisti, ki se je skrival? "Ne samo, da te podirajoča koliba bolj slabo zaščiti pred raznimi vremenskimi vplivi, očitno te je poleg tega še otročje lahko najti." Zasmejala se je in nagnila glavo, da bi bolje videla njegov odziv. To ni bil ravno Mayin običajen način navezovanja stikov, a nekaj je bilo na rjavolascu, zaradi česar je bila veliko bolj sproščena.

Hvaležen ji je bil za čas, da se je hitro spravil k sebi. Kakor, da bi mi možgani zarjaveli. Medtem ko jo je bolj previdno kot zmedeno opazoval, je postava stopila nekaj korakov naprej in se očitno odločila, da je čas za predstavljanje. Ko je bil še otrok, mu je to vedno paralo živce. Malce nerodno bi bilo iztegniti roko iz sedečega položaja, a tokrat je vsaj imel razlog, da je lahko vstal. V stoječem položaju ji je segel v roko, česar že sicer dolgo ni delal, a to dekle je očitno imelo dobre manire. "Seth," se je še tudi sam predstavil. Seveda ni bilo razloga, da bi razkril še svoj peščeni priimek.
Za trenutek mu je vesela bledoličnica vzbudila senco dvoma, saj je govorila kot da je v leseno kolibo prihajala že desetletja, a jo je hitro odvrnil. "Torej še ta pozabljena hišica le ni tako stara? Čemu natanko pa je služila?" Sigurno je bilo njegovo ugibanje o kotlarni popolnoma zgrešeno. Tokrat si je prvič bolj podrobno ogledal kočo. Opazil je nekaj kvadratnih lukenj, ki so očitno bila okna, opazil pa je tudi pravi sistem prezračevanja - streho je očitno predstavljalo nekaj osamljenih desk.
Vprašanje je najbrž bilo postavljeno v drugačnem smislu, a Seth se je odločil, da bo znano neznanko zaenkrat pustil še v majhnih dvomih. "Najbrž bi se moral zlekniti za tale kamen. Potem me sigurno ne bi našla." Spreletel ga je kanček obžalovanja, da trenutno ni prepričeval zajca naj mu zapleše dunajski valček. "Zdelo se mi je, da bodo gnile deščice odvrnile slehernega prisebnega človeka. A očitno kolibe s panoramsko streho ne privlačijo samo mene."
Zakaj pa ne bi tudi on poskušal izvedeti kaj dela dekle, katere ime si je zapomnil, tukaj? Morda zato, ker je bila sogovornica tukaj definitivno domača. Zdaj je vsaj vedel, da je bila čarovnica. Ena točka zanj.

Mayin obraz je razsvetlil prijazen nasmešek, ko je Seth hitro prišel k sebi, vstal in ji segel v roko. "Pozdravljen še enkrat," je ponovila, ko sta se zdaj tudi uradno predstavila. Navsezadnje je bil on tujec na njihovem ozemlju in ji je bil dolžen vsaj to, da ji zaupa, kako mu je ime. Previdnost nikoli ni bila odveč.
"Ne, ni še tako stara. Včasih so jo uporabljali predvsem za sušenje raznih zelišč in je služila kot nekakšno odlogališče za razno šaro, ki je trgovci preko leta v mestu niso uspeli prodati in se jim jo ni ljubilo tovoriti nazaj do pristanišča. Potem so jo začeli koristiti predvsem kot skladišče za različne čebre, a glede na to da je kotlarna, ki je nekoč obratovala tukaj blizu, kmalu propadla, so jo hitro opustili ..." se je zagovorila May in se šele na koncu obrnila spet proti Sethu. "Če te zanima še kaj bolj izčrpnega o zgodovini tega kraja, pa kar vprašaj," se je še zasmejala zaradi njenega natančnega poročila.
"Da te ne bi našla? Ah, mislim, da me podcenjuješ, Seth ... Če bi te želela najti, bi zagotovo tudi te. Tako ali tako pa naju je najbrž usoda pripeljala skupaj," je rekla v šali in se mu namuznjeno nasmehnila, nato pa zdrsnila ob steni navzdol, si popravila kratko belo obleko, ki se ji je spodvihala ob kolenih in se namestila v udobnejši položaj. Zaenkrat je nameravala vztrajati tukaj dokler vsaj približno ne bo izvedela, kdo Seth sploh je in kako se je znašel na njihovem ozemlju na tako odročnem kraju. "Ja, vedno sem se navduševala nad kolibami s panoramsko streho, prav imaš. Le da podnevi take strehe niso preveč učinkovita zaščita pred sončnimi žarki. Je pa zato ponoči toliko lepše," za nekaj trenutkov se je ustavila, potem pa pogled zopet prikovala na Setha. "Si torej sem prišel gledat zvezde ali si se nameraval le odpočiti na teh neverjetno udobnih kamnih?" ga je vprašala naravnost, potem pa svoje vprašanje dopolnila s pojasnilom: "Jaz sem bila sprva namenjena zgolj proti obali, a zdaj ko sem tukaj našla tebe, sem si premislila glede večernega kopanja."

Medtem ko se je bleda May prijazno nasmihala, je Seth v majhni luknji v steni zagledal drobceno miško, ki je z ogromnimi očmi gledala natanko v Mayin hrbet. Morda ji je zgledala kot dobro kosilo, toda miška je pogumno tekla proti njej. Bila je že na treh četrtinah poti, ko jo je očitno prestrašil glas.
"Kaj mi pa lahko poveš o temle ploščatem kamnu, ki trenutno dobro služi moji tazadnji? Nekako ne spada pod rubriko smeti kotlarne, zelišča pa bi lahko sušili na mizah," je namuznjeno vprašal. Njen opis je bil res podroben, kakor da bi bila ta hišica njen dom. "Obljubim ti, da te ne bom nenapovedano obiskal, toda predvidevam, da nisi doma v tej ulici. Ne deluješ mi ravno kot revno dekle, ki so jo starši pustili na pragu luknjaste hišice."
Njegovemu obrazu je še vedno kraljeval srednje velik nasmešek, ko je siva miška le pridrobencljala do čarovničinih nog. V njem je vladala želja, da bi miško še naprej nemoteno opazoval, kako izvaja akrobacije v Mayini neposredni bližini, in želja, da bi May to povedal. Toda najbrž jo bo sama prej ko slej opazila. "Potem pa se raje ne bom igral skrivalnic s tabo. Če me ne bi našla, bi te pa k meni pripeljala usoda." Nekako ni mogel ohraniti resnega obraza, pa če se je še tako trudil. Zato je že vnaprej izgubljeni boj raje opustil in pustil nasmešku, da se je poigraval z njegovimi ustnicami. "Res lahko postane malce vroče," je dejal, pri tem pa ošvrknil njeno bledo kožo. "Mislim, da kar oboje. Sijoče nebo in topli kamni te kar odnesejo v svet misli." To je najbrž bila še najboljša resnica - nenazadnje še sam ni vedel kaj dela tukaj. "Zdaj si me pa spravila v slabo voljo. Mogoče bi me noge samodejno ponesle k tvojemu delu obale," je v šali dejal.
Siva žverca pa je končno postavila majceno tačko na čarovničin podplat in se začela neustrašno vzpenjati.

"Hm ..." je narejeno zamišljeno zavzdihnila May ob Sethovem namuznjenem vprašanju o zgodovini kamna, na katerem je sedel. "Najbrž so ga sem prinesli kasneje, ravno za take kot si ti. Ja, točno tako je moralo biti, če že govoriva o usodi," je rekla z zaigrano resnim glasom, potem pa se ni mogla ubraniti nasmeška. Sploh ni vedela, kaj ji je bilo, kajti ponavadi ni bila tako dobro razpoložena in sproščena, sploh če je na čarovniškem ozemlju naletela na koga, ki tam ne bi smel biti, a s Sethom se ni bilo težko smejati in šaliti.
"Mm ... Ne, nisem doma ravno v tej ulici, če bi se temu sploh lahko rekla ulica," je nato odgovorila na njegovo vprašanje. "V bistvu zdaj živim povsem v središču čarovniške vasi in to je najbrž tudi razlog, zakaj včasih pridem sem iskat nekaj miru in tišine. V vasi je vedno precej hrupno, pa saj veš kako je to, ne?" Zadnje besede je izrekla nekoliko skeptično in pri tem Sethu namenila dvomljiv pogled, kajti katerikoli vrsti je že pripadal, niti za vampirje, volkodlake ali šamane niso bile značilne nabito polne tržnice. Imelo jo je, da bi vprašala še kaj, po čemer bi lahko sklepala na Sethovo vrsto, a po drugi strani ni bila povsem prepričana, da je sploh hotela vedeti. To bi jo postavilo v precej neprijeten položaj, ko bi spet morala odreagirati kot vodja klana in v tem trenutku je želela biti samo May, brez obveznosti in dolžnosti. "Sicer me pa lahko prideš kdaj obiskat, tudi nenapovedano, a v tem primeru ti ne morem stoodstotno zagotoviti, da bom takrat tudi doma." Nalašč je preslišala komentar o njenih starših, kajti še vedno se ji je v grlu nabral cmok samo ko je pomislila na preteklost in njeno družino. V tem trenutku pa jok verjetno ne bi bil primerna reakcija.
"Vroče?" je May ponovila Sethov zbadljiv komentar in zardela. "O, ne, jaz sem čisto v redu, verjemi mi," je rekla in mu namenila še en navihan pogled, potem pa oči zopet obrnila proti tlom. "Sicer se greva pa še zmeraj lahko kopat ... Aja, ne, najbrž nimaš kopalk," je še dodala May in si ugriznila v spodjo ustnico, da bi zadržala smeh. Njena lica so bila že tako ali tako bolj rožnata kot ponavadi, zato se ni mogla izdati ničemer več.

"Oh, počaščen sem. Seveda se ne bi branil še kakšnega ležalnike za takšne kot sem jaz, toda že sam kamen presega moja pričakovanja. Le kaj vse bo usoda še prinesla." Zdaj se utrujenim obraznim mišicam vsaj ni bilo več treba naprezati, saj se nasmeška ni mogel več obraniti in se je le še veselo nasmihal. Najbrž je na to vplivalo tudi veselo Mayino razpoloženje, saj se je zdaj veliko težje ubranil vplivu drugih čustev.
Da bi Seth vedel, kako se je prebijati skozi vrtoglavo množico? Zanj je poln trg pomenil štiri ali pet človeških postav naenkrat. "Hja, tega nekako ne bi mogel trditi. Najbrž se ne bi bilo ravno prijetno prerivati skozi desetine teles nabito polnih hormonov, ki lahko vsak hip eksplodirajo. Zato se mi ni treba podajati v luksuzna počivališča, da bi našel mir." Ni mu bilo mar, če ji je povedal preveč in je že lahko sklepala o njegovi pripadnosti - nenazadnje to le ni bilo tako grozno. Vsaj upal je, da ga bo tako razumela. Seveda bi ga vsaka pijavka ob prvem vonju poskušala ubiti, toda čarovniki najbrž niso bili takšne sorte. Vendarle so bili neposredno povezani z naravo, tako kot volkovi. "Dvomim, da bom do onemoglosti postopal po čarovniškem ozemlju. Nikoli ne veš, kdaj naletiš na kakšnega agresivnega osebka in ne tako prijaznega in sproščenega." Seveda ga ne bi takoj prepoznali, saj mu ni na čelu pisalo VOLKODLAK. Opazil je njen nenaden padec dobrega razpoloženja ob omembi družine, zato raje ni drezal vanjo. Opazka je bila rečena čisto po naključju, zato sploh ni pričakoval nikakršne reakcije. A rekel si je, da se bo od zdaj naprej izogibal tej temi. Še enkrat je, zopet precej opazno, ošvrknil njeno bledo kožo, a tokrat le skomignil, češ če ti tako praviš. Ob njenem komentarju si ni mogel kaj, da se ne bi glasno zasmejal. Na žalost mu le ugriz v ustnico, tako kot May, ni pomagal. "Ah, kopalke ne predstavljajo nobene ovire." Ko se je zavedal dvojnega pomena besed, se je hitro popravil, saj ni hotel, da bi si ponesrečen stavek razlagala kako drugače. "V mislih imam, da lahko tudi v kavbojkah prijetno zaplavaš."

[Se opravičujem za tak švoh in dolgotrajn post ...]

"A," je zamomljala May in rahlo pokimala ob Sethovem odgovoru. Torej je volkodlak je pomislila sama pri sebi in zavzdihnila. Tako ali tako je že na začetku vedela, da ne bo nič ukrenila. Navsezadnje je bil Seth na njihovem ozemlju na svojo lastno odgovornost in May ga ni nameravala niti obsojati, niti braniti. "Če se boš držal sam zase ti najbrž ne bodo naredili hudega," je rekla iskreno in mu pomežiknila. "Čarovniki nismo tako grozni, dokler se ne počutimo ogrožene. Le pozornosti ti ni ravno treba vzbujati. In če se boš nič hudega sluteč odločil za sprehod v mestu, me lahko prej obvestiš in bom šla s tabo."
Ob Sethovem naslednjem komentarju se je znova zasmejala. "Kopalke znajo biti problem. Ja, saj te razumem ... Na vašem ozemlju ni nobene reke, pa tudi z morjem se ne stika, kajne?" je vprašala retorično potem pa nadaljevala: "Torej se lahko držim mojega osnovnega načrta, kajne? Mislim ... Najbrž mi tudi v vodi ne bi mogel nič hudega, sploh pa v kavbojkah ne ..." Zadnje besede so bile nekoliko zbadljive, ne povsem nedolžne, a kljub temu May ni mislila čisto resno. Nikogar ni podcenjevala, sploh pa ne pripadnikov drugih vrst.

((js se tut opravičujem za pozen in kratek odgovor, neki sm zbolela ))

Opazil je njeno reakcijo in začel malce obžalovati, da je karkoli rekel. Le kako se je lahko znašel na tujem ozemlju? A kaj hitro je obžalovanje pustil za sabo - nenazadnje lahko ob prvih nevšečnostih odide. Mogoče celo ne bo postal ražnjič. "Če se bom kdaj znašel na ulicah, bom potrkal na ta dobra, stara vrata. Gotovo te bom našel v ležečem položaju na tem kamnu." Komaj zdaj mu je prikapljalo, da bi bilo vljudno ženski odstopiti 'sedež' na katerem je trenutno počival. A nekako ni videl razlike med skrušenim kamnom in tlemi, polnimi plevela.
"Hja. Imamo kar precej deroč potok, ki se kar zavleče čez celotno ozemlje," je dokaj resno dejal. Nenazadnje je v tem potoku plavalo tudi nekaj rib, zato bi se že skoraj lahko imenoval rečica. "Seveda. Tako ali tako raje ne bom ničesar poskušal, saj nočem postati ledena skulptura ali pa popečena hrana za ribe," je hudomušno rekel. V vodi je najbrž res ne bi mogel niti opraskati. Pretegnil je zaspane noge in preostale ude telesa, saj je sedel v dokaj neudobnem položaju.

"Ja, s kozarcem martinija v roki bom ležala tukaj in občudovala ognjemet. Ali nekaj temu podobnega. Vsekakor se mi lahko pridružiš kadarkoli hočeš. Ni ga čez dobro staro podrtijo na poti proti obali," se je navihano nasmehnila May in se zopet obrnila proti sogovorniku, ki jo je opazoval z neke vrste nezainteresiranim in hkrati hudomušnim izrazom na obrazu. Tudi sama se je zdaj namestila v udobnejši - na pol sedeči, na pol ležeči - položaj in se naslonila na hrapavo steno za sabo, da je njena kratka bela obleka še vedno ostala v spodobnem položaju in je imela hkrati dober razgled: na morje, ki se je kodralo v daljavi in ga je lahko opazovala skozi razpadajoča vrata kolibe in na volkodlaka, ki ji je delal družbo v svoji človeški obliki, ki je bila, May si je morala priznati, vse prej kot napačna.
"A," je nato pokimala ob Sethovi omembi potoka, ki je tekel skozi gozd, ki je pripadal njegovi vrsti. "Saj se spomnim, ja. Enkrat, že nekaj let nazaj, sem prečkala vaše ozemlje. A to so bila tako ali tako preveč zbegana leta, da bi si ga natančno zapomnila."
"Ledena skulptura ali popečena hrana za ribe?" je nato May nejeverno ponovila in obraz ji je razsvetlil širok nasmešek. "Očitno ne veš kaj dosti o čarovništvu, ali pač? Kvečjemu ti lahko pričaram nekaj kar te bo odžejalo in ti še na kakšen drug poskrbim, da ti ne bo več vroče ... Ali pa da ti postane vroče, kakor hočeš ..." za nekaj trenutkov se je ustavila ko se je zavedla dvojnega pomena njenih besed, potem pa skorajda brez spremembe v njenih očeh, ki so preskakovale iz Sethovega obraza na oddaljeno plažo, nadaljevala: "Vsekakor pa spreminjanje tvojega telesa v hrano za ribe daleč presega moje sposobnosti." Njenim ustnicam je spet ušel smeh, ko je dodala: "Čeprav bi bilo mogoče zanimivo videti."