Rob gozda

Lyra je nerada zapuščala varno območje čarovniške vasice. Ta kraj ji je bil všeč, do sedaj ga je pa tudi dodobra spoznala. Poleg tega pa zunaj meja čarovniške vasice naletiš na mariskoga in Lyri resnično ni bilo do nepotrebnih prepirov ali spopadov, ki so jih nekateri izzivali iz čistega dolgčasa.
Bil je kristalno jasen dan, ki je Lyro privabil iz svojega brloga. Taki dnevi so bili že sami po sebi razlog za srečo in so te vabili, da ga izkoristiš. Lyra je vzela majhno košarico in se odpravila v gozd. Imela je namen nabrati gozdne sadeže.
Ko je hodila po poti si je mrmrala melodijo njene najljubše pesmi ter nabirala jagodičje.
Kaj jo je pičilo v tistem trenutku ni vedela, mogoče je bila ravno opojna moč tega dne. V sebi je začutila nekakšno otroško razigranost. Tega občutka ni imela že dolgo časa, vse odkar je odšla od doma. Odložila je košarico polno sadežev na tla in si ogledala svojega nasprotnika, ki ga je predstavljala ne-tako-zelo mogočna bukva. Glasno je vzdihnila in začela podvig. Ni ji uspelo priti niti do prve veje, ker je bila pač ta previsoko in se je ni mogla oprijeti. Debla se je oprijela kot koala in počasi lezla navzgor. Vse bi bilo lepo in prav, če Lyre ne bi ovirala njena obleka, ki ni narejena za te vrste podvigov. Bila je skoraj pri prvi večji veji in se je sedaj trudila tudi priti za njo. Ko je stezala roko, da bi se dosegla veje, se ji je rokav zataknil za majhno vejico. Njen položaj je bil takšen; bila je oprijeta na debi le z eno roko in rokami, drugo pa je imela ujeto. Čutila je, da ne bo dolgo tako zdržala in je skušala na vsak način rešiti svojo roko. Močno je potegnila in blago se je utrgalo. Lyra je imela svojo roko nazaj, ampak ker se je premočno nagnila nazaj ko je potegnila, je izgubila ravnotežje. Bila je zelo neprevidna, popustila je prijem in v sekundi se je znažla na tleh z zdrsanimi dlanmi ter stegni in raztrgano obleko. Ni vedela ali naj zjoče zaradi bolečine ali naj se smeje svoji lastni neumnosti. Bila je tako zavzeta s svojim plezanjem in sedaj z ogledovanjem svojih ran, da sploh ni opazila, da ni več sama, ampak se je v njeni bližini našel še nekdo...

[Onyx ]

Sonce, sonce, sonce. Onyx se je pravkar ustavila zraven grma robidovja, ter izza pasa potegnila majhno mošnjo, katero je dopoldne spletla iz vejic grmov in močnih praprotnih stebel. Previdno je prikrajšale nekaj vej njihovih sadežev in jih zadovoljno spravila v mošnjo. Nekaj metrov naprej je zasledila nekaj bršljana na drevesu, zato je raje odpravila naprej. V mislih še je imela mnogo sestavin za nabrati, zato se raje ni po nepotrebnem mudila pri teh, katere je zlahka našla. Ko je dospela do bršljana, ga je premerila navzgor po drevesu. "Si pa bil priden," se je nasmejala, ter zdaj na plano potegnila drugo mošnjo. Za vsako sestavino je imela svojo ali nekaj podobnega, v kaj ga je varno spravila sadeže in rastline. Ko je že stegnila roko proti bršljanu, jo je zmotil neprijeten zvok nekje v bližini. Resda se je njeno telo napelo in povečala je pozornost, ampak si je vzela čas da je utrgala nekaj listov, ter jih varno spravila za pas. Ker jo je premagala radovednost, se je tiho in počasi z veliko mero opreznosti odpravila proti viru hrupa. Že od daleč je opazila nekaj barvitega na deblu drevesa. V svojem spominu ni zasledila nobene tako velike, barvite živali, zato je seveda bila le ena možnost. Človek, ali pa nekaj podobnega. Ker še vedno ni vedela kdo je to, se je tiho, z majhnimi koraki približala, ter se ustavila pri bližnjem drevesu, na katerega se je naslonila in opazovala vso dogajanje. Opazila je njene nepravilne drže in oprijeme, ter se še v tem trenutku globoko zahvalila mami, da jo je teh spretnosti dodobra naučila. Sama pri sebi se je nasmejala, saj se je ob tem tudi spomnila vseh svojih trm in neuspehov ob začetku. Trenutek zatem, ko je spet stopila v stik z realnostjo je dekle pred njo naglo potegnilo roko nazaj. 'Nee,' je pomislila Onyx, ampak da bi jo rešila padca je bila prepozna, pa še predaleč od nje. Nekaj časa še je stala in opazovala dekle, da se je prepričala da ni nevarna, ter da je videla škodo ki si jo je povzročila. Z levo roko je med tem preverila za rastlinami, ki jih je trenutno nosila ob pasu, ter ugotovila da razen bršljana nima nobene druge zdravilne rastline. Ko se je znova zazrla proti dekletu je videla, da jo je tudi sama opazila.
"Hud padec, ni kaj," je bilo vse kar je za začetek rekla Onyx in se za kratek čas zazrla v njene rane. "Kako je s tem?"

Dalton ni vedel kako, ampak končno je obstal pri robu gozda. Vampir je bil preveč hiter, da bi ga lahko dohitel, a kljub temu je videl, kam je namenjen. Nekam proti gozdu? Prav, tudi Dalton se je odpravil tja, medtem ko je v mislih še vedno iskal najboljši način, kako bi prekletega vampirja resno poškodoval. Le kako si je sploh drznil odpeljati njegovo vilinko? Tega vsekakor ne bo kar tako prebolel.

Naslonil se je na eno izmed dreves in ob tem težko zavzdihnil. Pot, ki jo je imel za seboj, ga je prav pošteno zdelala, pa tudi v roki ga je začelo prav neprijetno kljuvati, saj je dejansko kar skočil iz zgornjega nadstropja. Že res, da je imel srečo in je pristal na enemu izmed nič hudega slutečih natakarjev, ki je nameraval odnesti smeti, a kljub temu so se mu poznale tudi posledice bližnjega srečanja s steno. Resno ga bom poškodoval, je besno pomislil, medtem ko se je zrušil ob deblu enega izmed dreves. Hotel je nadaljevati pot, a tega preprosto ni več zmogel storiti tako, da bi bilo prav, zato se je odločil, da bo za nekaj časa počival. Uprl je svoj pogled naravnost najprej in skušal prezreti bolečino, ko je nenadoma zaslišal korake. »Kdo za vraga je tam?« Njegov glas je bil miren, a kljub temu se je zaslišal tudi precej besen podton, medtem ko je svoj pogled usmeril naravnost proti viru zvoka.

[ Wen? ]

(ja ja, evo me:D)

Wen je tekla kakor hitro je mogla, vendar bitja Lux nažalost ni ujela. Zacepetala je in s pestjo nemalokrat udarila v drevo, tako da se je ve drevesu poznala že krepka luknja.
Nato pa je počasi nadaljevala pot nato pa zaslišala glas. Obrnila se je in počasi stopila nazaj in tam zagledala Daltona. Zavila je z očmi.
''Duh tvoje babice v pižami!'' Ni imela ravno namena se pogovarjati z njim zato je kot že tolikokrat poprej skočila na drevo in po vejah nadaljavala pot.
Tepec.

Na njegovem obrazu se je pojavil hladen nasmešek ob njenih besedah. Je res mislila, da bo zmogla brez njega najti vampirja z vilinko v tem gozdu? Potem se je presneto motila. Nenadoma je skočila na drevo in odšla, a kljub temu se je Dalton postavil na noge. "Počakaj," je zavpil za njo in ob tem počakal samo toliko, da si je pridobil njeno pozornost. "Vem, kje sta. Pomagaj mi- in potem ju bova takoj našla. Ali pa nameravaš preživeti celotno noč med iskanjem?" V njegovem glasu je bilo potrdilo, da res ve, kje sta. Pa saj pravzaprav je vedel- nekaj mu je pravilo natančno destinacijo, le da sam ni mogel preveč hitro priti do njiju, zato je potreboval njeno pomoč. Vprašujoče se je zazrl vanjo. Ker se mu je zdelo, da okleva, je znova spregovoril. "Saj menda nočeš, da bi bila Morrigan mrtva, preden bi se ji lahko maščevala?" Privzdignil je obrv in počakal na njen odziv.

Ko se je Dalton drl za njo naj počaka, ga je veselo ignorirala. Ob ponudbi pomoči pa je obstala in se obrnila. Dalton je s svojim govorom še nadaljeval ona pa je poslušala.
Precenila je razdaljo nato pa z elegantnim premetom skočila z drevesa in kot mačka lahkotno pristala na nogah.
''Misliš, da ju sama nebi našla? Mislim, da te gozdove poznam bolje kot kdorkoli na tem otoku, 'prjatu'. Prav tako pa dvomim, da bi mi pustil, da se ji maščujem. Hočeš ali ne v tvojih očeh se ob pogledu nanjo pokaže nekakšen sij, ki kaže na -ugani kaj- LJUBEZEN!.''
Nato pa se je obrnila in lahkotno stekla v gozd.

Pa me ujemi če me moreš. Se bova potem pogovarjala.

(nadaljujeva na Jasi?)

((ok tukaj ni nikogar več, če prav razumem))

Armadal je napisal/a:

Že se je zdelo,d a se bodo njegovi upi uresničili, ko se je nenadoma sunkovito odmaknila in mu z naslednjim bojnim krikom primazala klofuto, zaradi katere je naredil obrat, ki bi mu pri umetnostnemu drsanju gotovo prislužil neverjetno število točk. Previdno je premaknil čeljust, da bi preveril, če se še vedno nahaja na svojem originalnem mestu in na svojo srečo ugotovil, da je temu res tako. A njenega divjega izpada še ni bilo konec in v naslednjem trenutku je v divjem vreščanju izkoristila vse sposobnosti svojih pljuč in glasilk, rezultat pa je bil tako glasen, da bi pokonci vrgel še gluho babico, ki je spokojno ležala v oddaljenem grobu nekje na obali otoka. Arm je zaklel in jo pograbil skupaj s košaro. Če ga je že obtožila za nasilnega ugrabitelja, bo pač prevzel to vlogo. Še preden bi se mu utegnila izmuzniti, jo je naložil na svojo ramo in z njo šinil naprej po trgu. Ustavil se je šele, ko sta bila dobršen kilometer stran od mesteca, tam pa jo je brez nadaljnjih besed treščil ob najbližje drevo, ki je temu sicer škripajoče ugovarjalo, in jo zopet poljubil. Košaro njenih velepomembnih čokolad ji je potisnil v roko, da ga ne bi ponovno mahnila zaradi domnevne kraje, nato pa jo je objel in poglobil njun poljub.

Trapasti meščani so se odzvali čisto preveč počasi in Jade se je nenadoma znašla na Armadalovi rami, on pa je tekel skozi mesto. Za povrh vsega pa je SPET držal njeno košarico čokolade. "Aaaa daj me dol!" se je glasno pritožila. Malo zgrešena izbira besed, vsaj v tem trenutku. "Mislim, postavi me nazaj na tla!" se je kriče popravila zraven pa opletala z rokami in nogami kolikor ji je njena brezmejna energija dala. Mogoče bo pa vsaj kakšno modrico dobil, tat predrzni. "In vrni mi mojo čokolado," je dodala skoraj proseče. Saj ne, da bi ji bilo takole neprijetno, daleč od tega - močne roke, ki so jo trdno prikovale na njegovo ramo, so jo izjemno dražile - ampak čokolada je bila vseeno čokolada. Njena čokolada, da ne bo kakšne pomote. "Pazi malo, še stresel boš vse skupaj!" se je pritožila, ko je preskočil podrto deblo. Na, še tega se je manjkalo, da zgubi kakšno tablico.
Ko jo je nepričakovano treščil ob mogočno drevo, ji je za trenutek vzelo sapo in komaj se je odzvala na poljub. Hotela ga je odriniti, da bi ugovarjala, takrat pa ji je vrnil košarico in hlastno je preštela tablice čokolade. Vse so bile! Precej bolj zadovoljna zaradi tega odkritja je košarico previdno postavila ob deblo, potem pa se prepustila njegovemu lačnemu poljubu. Bila je neumna, da tega ni storila že prej. "Še vedno si preveč oblečen," je polglasno pripomnila, ko sta končno zahlastala po zraku in ga z enim potegom osvobodila srajice. Strgana tkanina je padla na tla, Jade pa je svoje nohte zakopala v Armadalove rame in ga potegnila v nov poljub.

Komajda se je prisilil, da se je ustavil, medtem ko je prestela svoje dragocene tablice cokolade. Saj bi celo spustil kaksno nesramno pripombo, a so bile njegove ustnice ze drugotno okupirane. Jade nikakor ni spadala med tista dekleta, ki bi svoje poljube delila nezno in bil je preprican, da bi cloveku na njegovem mestu ze zdavnaj odtrgala glavo z ramen. Ali pa bi ubogega smrtnika preprosto zadela kap od prevelikega napora. Zasoplo je svoje ustnice odtrgal od njenih in se s celom naslonil na njeno hladno ramo. "Se strinjam."je dahnil v odgovor na njen mrmot in v naslednjem trenutku je njegova srajca v dveh kosih lezala na zeleni travici, ki se je nedolzno pozibavala v vetru, ne vedoc, kaksnim stvarem bo zdaj zdaj prica. Iz globin njegovega grla se je izvil hripav stok, ko je Jade svoje nohte zakopala globoko v njegovo kozo. Armove ustnice so se lakomno zrusile nazaj na njene, medtem ko so njegove roke bozale in ljubkovale njeno popolno telo. Svoj jezik je prepletel z njenim, z eno roko pa si je ze odpenjal pas na hlacah. V mislih je preklel sponko, nato pa se je navelical neumnega zeleza in je pas preprosto strgal. Zadovoljno je zapredel in zapustil njene ustnice v iskanju njenih prsi. Iskanje je bilo zelo kratko in njegove ustnice so kmalu cutno poljubile obcutljivo kozo okoli ene izmed bradavic.

Vampirsko bitje se ni ustavilo, dokler ni doseglo roba gozda. In čeprav ni bilo utrujeno in bi z lahkoto lahko teklo naprej, ga je preprosto minila volja do teka - konec koncev tek ni imel ne cilja ne namena. Le zbežati stran od misli, ki jih je nad pisanim pojavom stresal Dalton. Ni imel prav. Lux ni bilo neljubljeno bitje. Imelo je Jade. Lepo Jade. In bilo je odločeno, da jo poišče in ji pokaže, kako zelo je pravzaprav ono ljubilo njo.

Zaprlo je oči in prisluhnilo glasovom, ki jih je prinašal veter. Še prehitro je zaslišalo krik v noči. Njen krik. S hitrostjo, ki je bila celo za vampirja nenavadna, se je Luxuzni pojav pognal prek goščave in dosegel vir krika. Le da so krike zdaj nadomestili vzdihi. Razširjenih oči je opazovalo, kaj se dogaja in v mladem telesu se je prebudilo nekaj hladnega in besnega.

Takšne jeze Lucas ni občutil že odkar se je prebudil v vampirsko življenje. Jade je bila razgaljena in pritisnjena ob drevo, po njej pa je svoje roke stegoval vampirski izmeček, ki jo je bil nekoč že prevaral in izdal njeno zaupanje. Lucas si ga je predstavljal raztegnjenega in negibnega na svoji zdravniški mizi, prebodenega s skalpeli in iglami, in celo to se mu je v tistem trenutku zazdela preveč prijazna smrt za osovraženega Armadala.

Kakor zver se je Lucas približal zamotenemu paru in, ko je prišel dovolj blizu, Armadala grobo zgrabil za temne lase ter njegovo glavo potegnil vznak, stran od Jadinih razkritih prsi. Neusmiljeno je proti njemu usmeril vso svojo vampirsko moč in predrznega polvilina ohromil. Potem pa je svoje oči brez besed obrnil k Jade in v njegovem pogledu je bila lakota, ki je povedala več kot besede.

Njegove ustnice so njene prsi zasule s tisoc mehkimi, vrocimi poljubi, ko mu je nenadoma preko oci zaplesala crnina in cutil je, kako ga je nekdo trescil ob tla. Tako grozne bolecine ni obcutil ze vse od svojega otrostva v mestecu, kjer so ga kruto pretepali na nepredstavljive nacine. Le temu se je imel zahvaliti, da ni omedlel, ko ga je Lux potegnil na tla. Bil je prevec osupel, da bi lahko storil karkoli, in tudi ce bi poskusil, se ni mogel meriti z mocjo desne roke. Cutil je, kako je njegovo telo prepravila otopelost in edino, kar je na koncu se lahko uporabljal, je bil njegov um. Ohromelost se je plazila navzgor po njegovem negibnem telesu pocasi in mucno, kakor se piton ovije okoli svoje zrtve. Stegovala je svoje temne, brezcutne prste vse visje po njegovem telesu, on pa je lahko le nemocno opazoval Lux, ki se je obrnil proti Jade s tako grozljivim pogledom, da bi Arma spreletel srh, ce se njegovo telo ne bi bilo nezmozno premikati. Vse, kar mu je preostalo, je bil njegov um. Svojih mentalnih vampirskih sposobnosti ni nikdar posebej raziskoval, saj je menil, da je kot vampir dovolj fizicno dovolj sposoben, da se ubrani cesarkoli, kar bi ga lahko morda napadlo. Nikdar ni racunal, da bi ga napadel nekdo iste vrste, kaj sele iz istega klana. Napaka, je besno pomislil in posegel po iskrici energije v svoji glavi. Zivcno jo je drezal in se poskusal osvoboditi zeleznega primeza Luxove hromitve, a bil je desna roka in veliko mocnejsi od njega. Ne bom se vdal, ti prasec! Jeza je plala skozenj in prizgala plamen v njegovih zelenih oceh. Nenadoma je iskrica vplamtela v divji ogenj, ki je zlomil spone v divjem, velicastnem rjovenju. Bilo mu je vseeno, koliko mocnejsi je od njega Lux, a njegova raztrgana bit ni nameravala dovoliti, da mu se enkrat vzamejo tisto, kar mu najvec pomeni. Zgrabil je lakomnega vampirja okoli vratu in ga v sveti jezi zalucal preko travnika v skalo na drugem koncu. Sinil je vstran in pocepnil ob velik crn kamen. Njegovo telo je v trenutku privzelo obliko, barvo in teksturo skale za njim in izginil je iz vidnega polja. Ni bil strahopeten, le zavedal se je, da je napad iz zasede in element presenecenja njegova edina moznost proti veliko vecji moci podivjanega vampirja.

Ko se je Armadal tako sunkovito ločil od nje, je Jade začudeo odprla oči. Še nekaj trenutkov prej se je predajala božanskim občutkom njegovih rok in ustnic, zdaj pa jo je objel hladni nočni zrak. Najprej je pomislila, da ji zopet poskuša ukrasti čokolado, potem pa je hitro ugotovila, da temu ni tako. Znašla se je iz oči v oči z Lux, čigar pogled ji ni bil najbolj jasen.
Nepričakovan pretep se je odvijal tako hitro, da sprva sploh ni dojela kaj se dogaja. Najprej en, potem drugi sta letela sem ter tja, da so stara drevesa pokala ob stiku z letečimi telesi. Dva člana njenega klana, pomembna člana, tako zanjo kot za sam klan, sta se mlatila kot dva primitivca. Čeprav je bilo lepo videti, da tako zelo obvladata svoje sposobnosti, je vampirko izjemno razkačilo, da sta jih uporabljala drug proti drugemu.
"Dovolj!" je razjarjeno zavpila. Najprej Lux, potem pa še Armadala skupaj s kamnom, ker ni bila čisto prepričana kaj je eno in kaj drugo, je dvignila v zrak. Oba je držala nad tlemi in kakšen meter narazen, da sta lahko zgolj nemočno opletala po zraku. "Kaj hudiča se pa gresta?!" je besno zahtevala. Bila je ravno dovolj razjarjena, da bi ju oba vrgla iz klana za takole obnašanje.

Namesto da bi ga pograbil Lux, je to storila Jade in ga kot premocenega cucka dvignila v zrak. Enako je storila tudi z Luxom in tako sta visela, nemocna in predalec, da bi se lahko se naprej tepla. Arm je hlastal po dragocenem zraku, ceprav ga ni zares potreboval, a je imel obcutek, kot da mu daje neko moc. Ni bil on tisti, ki se je zacel mlatiti, zato je ostal tiho, svoj pogled pa je usmeril v desno roko. Njegov bes se je ze malce pomiril, zato je pustil, da so mu roke padle ob telo in tiho opazoval nenavadnega vampirja, ki je bil v Jadinih mocnih rokah ravno tako brez moci kot on.

((Naprej tepla? Ko bi kdo opazil, da Lux Armadala niti ni potegnil iz Jadinega objema ampak mu je samo glavo nagnil nazaj in ga ohromil, bi bilo tole veliko lažje razrešiti.))


Lucas je priletel ob skalo na drugem koncu travnika. Navadnega človeka bi sila udarca ubila, toda vampir je komajda ostal brez sape. Pobral se je in se besno ozrl prek jase. Armadala sicer ni več videl, toda sovražnost, ki jo je do njega zdaj gojil podli vampir, je bila kakor kompas. Lucas je vrgel grd pogled proti črni skali, ob kateri se je skrival kameleon in spregovoril.

"Ne moreš se skriti pred mano, Armadal. Le povej mi. Kaj je bilo tisto, kar so ti že nekoč vzeli, čeprav ti je pomenilo največ? Nikar ne trdi, da je bila to Jade. Zavrgel si jo sam. Se spomniš vročekrvne volkodlakinje, za katero si se splazil kakor pes?"

Še preden pa bi Armadal lahko ponovno napadel, se je vmešala Jade. Oba, Lucasa in Armadala je dvignila v zrak in zahtevala razlago.

"Kaj se greš ti?" ji je vrnil Lucas, besen, saj je bila Jade edina oseba, ki ji je resnično zaupal. "Prepuščaš se tej podli barabi, kakor da ti je vseeno, kdo se te dotika!"

((Kar je je. Naslednjič pa se ne igrajta z brisanjem in repostanjem. Že tako komaj vem kje se me glava drži.))

"Lux, ne veš o čem govoriš!" je Jade razdraženo vzkliknila. Ob njeni nataknjenosti sta oba v zraku zanihala, a ni ju še izpustila. "Sploh pa ne govori tako z mano! Nikakor mi ni vseeno kdo se me dotika, poleg tega pa to ni tvoja stvar." Dobro, čisto tehnično gledano je bila to stvar vseh vampirjev, ampak svetlolaska je bila tako prekleto naveličana tega, da je bilo njeno življenje kot na dlani stoterici drugih, ki so ves čas ocenjevali in komentirali.
"Sploh pa za razliko od tebe ne objemam vilink, tako da mi nimaš kaj očitati." Vilinke so imele določen sladkoben vonj, ki je načeloma zelo privlačil ostale rase. Vse razen polvilincev, ki so vonj prepoznali in tisti, ki so odraščali kakor Jade so ga tudi sovražili.
"Se bosta vsaj približno normalno obnašala, če vaju spustim na tla?" Ni počakala na odgovor, ampak je spustila svoj prijem, da sta omahnila na tla. Prekleto, namesto, da bi občudovala kres, se je ukvarjala z dvema otrokoma, ki sta kar tekmovala v kujanju mule.

(sploh pa zlo boli, ce nekomu glavo potegns nazaj za lase, in posledica bolecine je ponavad opotekanje in ce te pol se nekdo ohromi se zvrns po tleh. Torej ubistvu je isto.)

Nejeverno je strmel v Lux, ki se je dobesedno zadrl na Jade. Nekdo je prestopil svoje meje, je brezizrazno pomislil. Prisilil se je, da se ni pridruzil zborcku kricanja, nato pa mirno odvrnil na vprasanje, ki mu ga je zastavila desna roka "In kdo si ti, da bos z mano govoril v takem tonu, kakor da nisem se nicesar izkusil? Drznem si trditi, da sem v zivljenju pretrpel vec kot ti in ce ti grem govoriti o vseh stvareh, ki sem jih izgubil, bi trajalo vec kot en dan! Zato te prosim, da z menoj ne govoris tako in ne o tem, ker se ne mores zavedati bolecine moje izgube."zadnje besede je se komajda izustil mirno in mogel se je precej mocno ugrizniti v jezik, da ni se cesa dodal. Jade ju je spustila na tla in se vedno besna odstopila za korak. Vzravnal se je in jo tiho pogledal. V njegovem pogledu je bilo nemo obzalovanje, ker se je tako besno odzval na Luxov napad, a mesanica vrelih custev v njem je cakala samo na tako iztocnico, da je lahko planila na dan. Pocasi je odmaknil pogled in se zazrl se v Lux.

Kljub temu, da je začel Armadal javkati nekaj o svojih izgubah, je Lucas slišal le Jade. Presneto, celo, ko je bila besna, je bila njena lepota vredna greha in ogenj v njenih očeh je mladega vampirja še bolj razvnel. Nikakor ni mogel razumeti, kako je sploh lahko tako živalsko odreagiral. Želel pa jo je spraviti stran, na varno.

"Morda ne vem o čem govorim," ji je odgovoril, nekoliko bolj tiho a nič manj odločno, "Toda slep nisem in neumen tudi ne. In ta tukaj," je pomahal proti Armadalu, "ta tukaj te ne ljubi. Želi si te, to že, kdo pa si te ne?" Nekoliko se je približal svoji stvarjiteljici, Tisti, ki je v njem obudila spomin na vse, kar je norost prikrila in sprevrgla. Približal se ji je počasi, negrozeče. Očitno je bilo, da mu ni do nasilja ali prerekanja. "Pojdi z mano. Pojdiva domov."

Ob Armadalovem govoru se je Jade spomnila kaj ji je povedal o svojem življenju in v njej se je zganil val sočutja. Nobenemu človeku ni bilo treba prestajati tega kar so prestajali polvilinci. Četudi so z njim ravnali grdo, je bil vseeno del celote. Pripadal je nečemu in vsaj v tem je lahko vedno našel uteho. Polvilinci pa so bili navadni mešanci, izmečki, ki jih nihče ni maral, čeprav se je v njih skrivalo najbolje obeh ras.
"Pa kaj potem, če me ne ljubi? Ne delam si takih utvar in tudi on ve, da ne ljubim njega. Dokler sem živa... No, dokler se ne spremenim v prah, moje srce pripada samo enemu vampirju," je trmasto zagotovila. Mogoče bi izpadla bolj odločna, če ne bi bila gola in se oklepala košarice s čokolado.
"Lux, nočem domov. Sploh pa ne dokler si ne umiješ rok!" Še vedno je bila malo užaljena, ker so se vitke roke dotikale vilinske nesnage.

Lucas je nemo gledal Jadin obraz. Moje srce pripada samo enemu vampirju, je rekla. Nekaj hladnega in ostrega je prebodlo tišino v njegovi notranjosti, kjer je nekoč nekaj bilo. Se srce sploh še lahko zlomi, ko neha biti? Torej je še vedno ljubila Juliana. Roke so se mu zatresle in nezavedno jih je obrisal ob svojo črno majico. Naenkrat se je počutil umazanega.

"Sem pač objel vilinko," je rekel žalostno in se obrnil stran, da ni več mogla videti njegovega obraza. "Ampak sem jo izpustil. Ker ni bila ti." Po bledem licu je spolzela solza, a ozka roka jo je obrisala še predno bi lahko dokončala svojo pot. Potem se je vampirski pojav odrinil od gozdnih tal in skočil na drevo, bežeč od Jade, bežeč od bolečine, iščoč jezero, kjer bi lahko opral svojo sramoto.

Globoko je zajel sapo ob Luxovih besedah in svoj pogled uperil v tocko, ki je ni mogel videti nihce razen njega. Strmel je dalec nazaj, v svoj spomin, in si pred oci priklical suho postavo edinega bitja, ki mu je za casa smrtnega zivljenja izkazalo pravo prijaznost. Revana. Obcutek, ki je se vedno bival v njegovem srcu, ko je pomislil na dobrohotnega starca, je poskusil primerjati s tistim, ki ga je prevzel ob misli na Jade. Kmalu je nehal poskusati. Cetudi je kdajkoli ljubil drugace, ni vedel, ali je res. Obcutka sta se vsekakor razlikovala drug od drugega, edino, kar jima je bilo skupno, je bilo dejstvo, da sta mu bila oba zelo pri srcu. Pocasi je pustil spominom, da so se razkadili in odplavali nazaj v globine njegovega uma, njegov pogled pa je pocasi zopet videl tisto, kar je bilo zares okoli njega. Brez besed je spremljal kratki dialog, ki se je odvil med Lux in Jade in z ocmi sledil Luxu, ki se je obrnil stran in s tihim, zalostnim glasom dokoncno zapustil rob gozda. Arm je zrl za njim, dokler ni popolnoma izginil v gozdu. Pocasi se je ozrl nazaj k vitki vampirki, ki je se vedno stala tam kot prej, strele, ki so nekaj sekund nazaj se svigale iz njenih oci, so izginile. Ne glede na to, kar se je zgodilo v preteklih minutah, je se vedno cutil plamen, ki je gorel v njegovih prsih. Cutil je, kako vsak nepotreben vdih se podziga ogenj in svoj pogled je odvrnil od njenega lepega telesa. Besed, ki bi lahko se karkoli dodale temu, kar je bilo povedano, ni bilo. Njegovo srce je za trenutek vztrepetalo ob misli, da bi se njun odnos koncal. Previdno se je dvignil in nato negotovo obstal. Ze dolgo se ni pocutil tako...nemocno, da ni vedel, kaj naj stori. Njegov pogled je begal po njenem obrazu, nato pa je pocasi iztegnil prste in se dotaknil njene roke.

Ne da bi vedela kdaj je sploh zaspala, se je Jade zbudila naslonjena na deblo mogočnega drevesa. Ob sebi je opazila košarico čokolade. To in pa dejstvo, da je bila popolnoma gola, je na dan zbezalo spomine ne preteklo noč. Spomnila se je tudi razočaranega pogleda v navihanih očeh in bežeče postave. Ko je Lux pobegnil proč, ga je hotela ustaviti, ampak se ni mogla ganiti. Resnici na ljubo niti ni vedela kaj bi rekla, če bi ga uspela ujeti. V prsih je začutila pekočo bolečino izgube.
Potem pa je bil tam še Armadal. Ko se je spomnila njegovih rok na svojem telesu, je škrlatno zardela in se počutila še bolj golo kot je bilo to mogoče. Vedela je, da ni šlo samo za telesno poželenje, ampak hitro prekinila tok misli, ki se je nevarno bližal temu, da bi se nekako opredelil do njenih občutkov.
Glavo je zakopala v dlani in si pomela razbolele sence. Storila je strahotno napako in zakuhala tako perfektno zmešnjavo, da se ji niti sanjalo ni kje naj jo sploh začne reševati. Odkrito rečeno, ni je hotela rešiti. Ni se hotela soočiti s svojim početjem in pogubnimi posledicami. Tokrat bo beg moral biti rešitev. Spremenila se je v netopirčka in se neslišno pognala nazaj domov, kjer se bo skrila v neskončnih rovih in ostala skrita, zaščitena pred tem kar se je zgodilo in počasi vse skupaj sistematično zanikala.

(muzika? Nine inch nails-something i can never have )

Mezikajoc je odprl oci in z grozo ugotovil, da se na obzorju nebo ze barva iz zametne temno modre v sinjo. Skocil je pokonci in se z vso hitrostjo, ki jo je premogel usmeril proti votlinam. Vecerno sonce je se nekako slo, jutranje pa je bilo res mocno, zato ni smel odlasati. Sele na pol poti so mu na misel prisli dogodki prejsnjega dne. Skoraj bi se ustavil, a se je le opomnil, da bo lahko razmisljal, ko bo na varnem v votlinah. Ocitno je iz neznanega razloga padel skupaj in se zbudil sele, ko je skoraj posijalo sonce in ko Jade ni bilo vec tam. Spraseval se je, ce se tudi ona spomni, kaj se je zgodilo. In tam je bil se Lux...Arm je sunkovito obstal v senci vhoda v votlino. S celom se je naslonil na hladni kamen. Sam sebi ni mogel verjeti, da se po vseh napakah, ki jih je storil, se vedno ni naucil, da se nekaterih stvari ne dotika, ne glede na to, kako zelo mocno si jih zelis. Vdihnil je sapo in pustil, da je svezi jutranji zrak razklenil zelezni prijem, v katerega so ga oklepale nove skrbi. Zatisnil je oci in nekaj dolgih trenutkov samo dihal, nato pa kot puscica izginil v podzemlje.

Luxoriozni pojav je nehote brcnil manjši kamenček, da je poletel vstran in se zaletel v bližnje drevo. Ob tem je vampirsko bitje rahlo trznilo in se prebudilo iz zamišljenosti, ki ga je obdala takoj, ko sta z brisačno boginjo vstopila v gozd. Na drevesih je bilo nekaj znanega, toda kaj bi to bilo, tega mladi annoyant preprosto ni vedel. Res pa mu za to ni bilo kaj posebno mar. Mnogobarvna osebnost je velikokrat naletela na stvari, ki so se ji zdele znane - še več, naletela je na stvari, ki se jim je ona zdela znana. Res pa tega flambojantni prestopnik ni vedel, kajti stvari razmišljajo tako potiho, da jih celo bralci misli ne morejo slišati.

Mehko brisačo je imela nočna ptica ovito okoli vratu in hodila je s poskočnim korakom. Pam, ki je bila od Lux kar nekaj centimetrov krajša, si očitno ni želela dolgočasnega iskanja, hkrati pa iz zamišljenosti ni ponesreči brcala naokoli ubogih nedolžnih kamenčkov. Pravzaprav, je opazil njen vampirski sopotnik, je hodila kakor da bi lebdela na vodi. Razne korenine in luknje v tleh je očitno sploh niso motile. Ravno v trenutku, ko je pisani pojav prišel do spoznanja, da Pam navaden človek pač ne morejo biti, ampak kvečjemu nekaj čarovniškega ali nimfskega, se je spotaknilo in poletelo naprej kakor je bilo dolgo in široko, čeprav je bila širina v primeru Lux resnično zanemarljiva.

"Uff," se je zaslišalo izpod kupa listja, ki se je Lux prijazno postavil na pot, da bitje ne bi treščilo na trda tla. Potem je pisani pojav dvignil svojo pisano glavo in stresel svoje pisane lase, da so pisani listi poleteli naokoli. In prismuknjene oči so se razširile v nasmešku skupaj z privihanimi ustnicami, saj so pred sabo zagledale košarico polno čokolade. "Pam, Pam, tukaj je kraj, kjer je košarica oziroma košarica je tu, kjer je ta kraj, oziroma obratno - tukaj sta oba in tudi Lux in Pam!"

((Pam? ))

(Oprosti za pozen odgovor, ampak vikendi so obupni)

Kaj kmalu sta Pam inu Lux za seboj pustila obale jezera, vrveža, ki ga je bil obdajal inu se znašla med visokimi drevesi, ki so bila rasla redko vsak sebi inu nakazovala vsakomur, ki se je bil tu znašel, da vstopa v gozd, kjer nanj prežijo številne nevarnosti. Ta gozdiček ji je bil znan, tu mimo je morala vsakokrat, ko se je odpravila k šamanom po kakšen magični predmet. A tokrat je bila slepo sledila Lux, ki jo je zamišljeno vodilo sem inu tja, kamor se je veselo pojavo odločil nositi veter. Vsaj tako je bilo izgledalo, kajti v trenutku je bilo tu pred njenimi oči, nato je spet izginilo inu se pojavilo nekje popolnoma drugje. Slediti temu pisanemu osebku je bilo kar težko, zato je Pam imela težavno delo, da se pri lovljenju pojave, ki je Lux ni bila spotaknila inu padla čez kakšno korenino. Iz daljave je bila opazila, kako je Lux za trenutek postalo inu svoj pogled usmerilo nekam proti krošnjam dreves, ki so ji obdajala. Čas, ki ga je osebek potreboval, da se je bil razgledal, je Pam izkoristila za to, da je nekoliko upočasnila svoj korak inu prišla v bližino navihanega annoyanta. A ko je bila na mestu, kjer je še nekaj trenutkov prej postavalo Lux, ni bilo ničesar več, le izpod nekje v bližini tal - natančneje izpod kupa listja se je oglasil znani glas, ki jo je bil navdušeno klical. Le besede, ki jih je pojava izoblikovala so bile nekoliko zmedene, a dovolj jasne, da je Pam razumela, da je bila košarica polna čokolade najdena.
"So se Lux pri padcu poškodovali?" je vprašala razmršeno pojavo inu ji ponudila roko v pomoč pri njenem pobiranju s tal.

"Povsem in brez dvoma sem brez kakršnihkoli poškodb!" je veselo butnilo iz Lux, ki se je oprijelo Pamine roke, da je vstalo, potem pa se pognalo naprej in zgrabilo košarico. Bila je pravi zaklad, nekaj najlepšega, kar je vampirska pojava kdaj v življenju videla. Poleg Jade, seveda. Jade je bila še lepša. Pisani osebek se je pisano nasmehnil in stresel s pisanimi lasmi.

Veselo se je zasukal k Pam, ki je stala ob njem. "Bi čokoladico?" Košaro je dvignil in ji jo ponudil z veselim nasmeškom na obrazu. To, da je bila nekomu všeč čokolada, je bil nedvoumen dokaz kvalitete njihovega karakterja in Luxoriozni navihanec je bil prepričan, da je bil Pamin karakter povsem enoumno kvaliteten.