Vrh pečine

Sonce je zahajalo in barvalo nebo in redke oblačke v barvah ognja in krvi. Morska gladina je rahlo valovila ob vetriču, ki je pihljal z oceana na otok in premikal veje dreves pod in okoli klifa. Počasno gibanje vej proti morju in nazaj je Ravenu po nekaj trenutkih delovalo skoraj kakor bi drevje bili ljudje, ki stegujejo roke proti morju in prosijo kogarkoli že naj se vrne k njim. Sam ni čutil hrepenenja, kakršno je pripisoval drevju; klečeč na kolenih s petami podpirajoč zadnjo plat in dlanmi počivajočimi na stegnih je zrl v sončni zahod v popolni umirjenosti. Veter je kodral njegove lase, se ujel v njegovo srajco in jo valovil krog njegovega telesa. A kljub temu, da je veter pihal naravnost vanj, ga oči niso skelele in kljub tankim oblačilom ga ni zeblo. Le pred kratkim je ugotovil, da na sonce ni bil več toliko občutljiv kot nekoč, in Njegov obraz se je premaknil šele, ko je za seboj zaslišal šelestenje v travi. Še vedno negiben je spregovoril z umirjenim glasom:
"Pomagaj mi odgovoriti na vprašanje. Glede na to da te lahko slišim približevati se, obstajata le dve možnosti; bodisi je to tvoj namen, bodisi te je med hojo napadla veverica ali kakšna druga krvoločna zverinica. Katera je prava?"
A že v zadnjem stavku se je njegov monoton zlomil in pridobil hudomušni prizvok, v njegovih očeh pa je bilo opaziti nagajivo iskrico, ko je vstal in se obrnil okoli.

((Feel like writing a little, Jade? ))

Ob njegovih besedah je Jade začutila nemalo ponosa, da je tako hitro napredoval. Zahajajoče sonce ga ni več motilo, in čeprav je stopala skoraj tako lahkotno kakor ponavadi, je slišal njene stopinje v travi. Prisedla je zraven njega in se mehko nasmehnila.
"Ne, nobene krvoločne zverinice ni bilo," je odkimala. "Kar pa se tiče mojega namena... Res, da nisem bila tako tiha kakor ponavadi, vendar pa to ni edini razlog, da si me slišal. Večina vampirjev me ne bi."
Ozrla se je proti veliki oranžni krogli, ki je lebdela nizko nad obzorjem, potem pa se obrnila nazaj k Ravenu.
"Vidim, da ti tudi sonce ne škoduje več, kar je vsekakor dober znak napredka." Podala mu je čašo s krvjo, ki jo je prinesla seboj. V zahajajočem soncu je bila tekočina skoraj črne barve. "Jutri dobiš zadnjo čašo in takrat bo tvoja preobrazba končana." Vampirji, ki so bili izbrani za desne roke, so popili sedem čaš s krvjo vodje klana. Poleg tega, da jih je ta kri okrepila, jim je po končani preobrazbi tudi omogočila, da se gibajo po soncu, ne da bi jih to poškodovalo. Poleg teh ugodnosti pa je mesto desne roke prinašalo tudi številne odgovornosti in obveznosti. To, da so v času odsotnosti nadomeščali vodjo klana, sploh ni bila največja izmed njih.
"Resnično napreduješ še boljše kot sem pričakovala in še enkrat bi se ti rada zahvalila, da si sprejel mesto moje desne roke. Prosim pa te, da boš previden, ko boš otok prvič raziskoval podnevi. Veliko prebivalcev prepozna vampirja, še več pa jih prepozna polvilinca," ga je posvarila in skrb v njenem glasu je bila očitna. Večina vampirjev je vedela, da Jade ni imela dobrih izkušenj ne z vilinci ne z ljudmi - še preden je sploh postala vampirka.

Naklonil ji je svoj najbolj razorožujoč nasmešek. Pa ne da bi pričakoval, da bi imel na najmočnejšo vseh vampirk kaj veliko učinka, pač zdelo se mu je primerna spremljava njegovim sledečim besedam;
"Mene? Oh prosim, le kdo bi lahko mene obtožil česa zlobnega?"
Za trenutek je obdržal popolno masko očarljive nedolžnosti na obrazu, a že nekaj sekund kasneje ga je smeh premagal in udaril skozi njegove ustnice. Ko se je malo kasneje njegov smeh polegel je nadaljeval:
"Kaj pa vem, dokler nisem prišel sem sploh nisem vedel, da je bila moja mama vilinka, in tudi potem nikoli nisem razumel te ksenofobije med ljudmi tukaj. Ali kjerkoli, resnično. To da se nas bojijo še nekako razumem, mislim, navsezadnje so nam hrana, in vsak živ zajec se boji volka. Ne vem pa kaj imajo ljudje proti vilincem in škratje proti polovnjakom, niti mi ni jasno zakaj se šamani in čarovniki ne razumejo, nič bolj kot mi ni jasno zakaj se Kitajci ne razumejo s Tajci in Tibetanci, zakaj Francozi in Angleži samo čakajo, kje bi se lahko spričkali, in zakaj se apeninska kraljestva najraje bojujejo med seboj tudi kadar jih ogroža zunanji sovražnik. Svet je nor, ni druge."
Seveda je slišal že marsikateri izgovor, ki naj bi "dokazoval" ali pa "opravičeval" nezaupljivost ali nasilje do celotne vrste oseb, vendar se je vzrok vedno vračal na osebne izkušnje in posledično generalizacijo celotne skupine na podlagi izoliranih primerov, ali pa politično ambicijo in profit, ki bi za določenega posameznika nastal v takšni situaciji. Sprejel je čašo krvi, jo malo pretresel kakor da bi šlo za plemenito vino, ter po kratkem "santé" počasi izpil vsebino. Ko je spet spregovoril je njegov ton je postal spet nekoliko bolj lahkoten;
"Kakorkoli, zahvala gre prej tebi. Tako ali tako veš, da sem oseba, ki po naravi poskuša vplivati na svet okrog sebe. S tem si mi zagotovila, da mi ni treba iskati načina kako na odločitve vplivati mimo dejanske avtoritete, ampak se lahko z avtoriteto pomenim na štiri oči, če je potrebno, kar mi prihrani ogromno truda in, recimo temu 'subverzivnih metod'. Oh ja, sem omenil sonce? Ko sem bil še mulec v Parizu si nikoli ne bi mislil, da bom to kdaj rekel, ampak po nekaj desetletjih sem začenjal pogrešati dobro staro ognjeno kroglo."

"Nisem rekla, da te bo kdo obtožil česa zlobnega," je Jade nasmejano zmajala z glavo. "Mislim, da ti je jasno, da vaščani ne potrebujejo praktično nobenega razloga, da na plano privlečejo vile in bakle." Ob temačnih spominih se je njen izraz za trenutek pomračil, a jih je uspela pregnati še preden bi se popolnoma potopila v dogodke, ki so vodili v smrt Juliana, večine klana in na koncu še njegovega očeta.
Rahlo je stresla z glavo in se zopet nasmehnila. "Ampak tukaj vaščani in tudi meščani niso taki. Vseeno pa nismo edina vrsta na otoku in čeprav uradno vlada premirje, niso vsi enako miroljubni. Vedno več nas je, otok pa ne postaja nič večji in slej ali prej se bo začel tihi boj za več ozemlja. Praktično vsi smo sem prišli s slabimi izkušnjami in nezaupljivost do drugih vrst in ras pa tudi do nam enakih, je prva stvar, ki vsaj nekoliko zagotavlja cele vratove še naprej."
Ni poznala večine dežel in ljudstev, ampak po svoje jih je lahko razumela. Bila je prepričana, da je Raven sposoben paziti sam nase, ampak bil je vampir in Jade je bila vodja klana, kar je pomenilo, da je njego življenje, tako kot življenja vseh vampirjev, postavljala pred svoje.
"A res?" se je nasmejala, ko je zamenjal temo. "In o kakšnih stvareh bi se rad pomenil z avtoriteto na štiri oči?" je nasmejano vprašala. Njegovemu mnenju o soncu je namuznjeno pritrdila, saj je tudi sama nadvse uživala od kar je lahko ob lepih dneh posedala na soncu.

"Odvisno od situacije," je napol odgovoril. "Kot praviš je nezaupljivost del življenja na otoku. Rekel sem da ne vidim logičnega vzroka zanj, vendar pa to ne pomeni, da zavračam resničnost. Nasprotno, imam nekaj idej, ki bi jih lahko uporabili za oslabitev položaja ostalih in s tem dviga naše pozicije v otoški hierarhiji." Na njegovih ustnicah je sedaj kraljeval ozek polovični nasmešek, ki je bil tako značilen zanj kadar je govoril o načrtih. Imel jih je mnogo, vendar mu je bilo popolnoma jasno, da je vsak načrt v teoriji izpadel veliko bolje kot v praksi, poleg tega pa je vedno obstajala možnost, da mu ni bil znan kakšen ključen del podatkov. Vseeno se je odločil eno svojih idej deliti z vodjo klana:
"Vzemimo na primer šamane in čarovnike. Oboji posedujejo dostop do nekakšne mistične energije, ki jim daje moč da vplivajo na naravo okoli sebe. Človek bi mislil, da bodo v tem videli nekaj skupnega in si medsebojno pomagali, pa si ne: še več, njihov odnos bi najbolje opisali kot rivalstvo. Kaj torej storimo? Poskrbimo, da se začnejo medsebojno sabotirati. Primer z vrha glave, recimo: čarovnikom pride na uho, da so šamani v gorah našli nek starodaven artefakt ki ojača magijo čarovnikov, pa ta predmet držijo zase ker se bojijo da bodo čarovniki postali premočni da bi jih lahko obvladali. Hkrati šamanom pride na uho, da so čarovniki v neki bukvi našli zapise o tem istem artefaktu nekje pod njihovimi bivališči, in da imajo za svojo pravico da preiščejo vse da ta predmet najdejo, ne glede na to kdo tam živi. Po možnosti pride še volkodlakom na uho, da ta artefakt med drugim vsebuje urok, ki ima enak učinek kot preobjeda. Potem pa lepo čakamo in gledamo ognjemete med njimi. Divide et impera."

Jade se je opazno našobila ob njegovi ideji, saj je Ravenov uvod predlagal, da v otoški hierarhiji vampirji niso dovolj visoko. Morda niso bili najvišje, ampak prav nizko pa zagotov ne. Namesto, da bi otročje oporekala, se je nehala šobiti in raje prisluhnila.
"Ideja vsekakor ni slaba, čeprav sumim, da ni ravno z vrha glave," se je nasmehnila in ga igrivo krcnila po rami. Kljub smehu pa je bilo jasno, da je popolnoma resna, ko je nadaljevala: "Najtežje bo z volkodlaki. Kar nekaj ščenet je že dovolj izurjenih, da vedo kdaj jim vampir laže. Vsekakor bo najbolje, da jim govorica pride na ušesa od kakšnih drugih ust." Zmajala je z glavo in se za trenutek zamislila, potem pa se zravnala in se žareče nasmehnila.
"Me veseli, da si se javil za to nalogo. Izberi kolikor vampirjev želiš, ampak pazi, da bodo dovolj sposobni, oziroma, da niso čisto novi na otoku. Ne povej jim za kaj gre v resnici - manj vedo, lažje bodo širili govorice. Poročaj mi čez dva tedna, v redu?" se je pričakujoče zazrla vanj.

Njeno šobo je ignoriral, saj zavoljo tega ni mislil na sredini prekiniti zasnove svojega načrta, potem pa se je tako ali tako izkazalo da Jade nikakor ni bila proti njegovemu predlogu. Motilo ga je le, da je tako velik o možnosti uspeha njegovega briljantnega plana zaviselo na tem, kako močno se bi govorice oprijele.
"Potreboval bom po tri posameznike na dan, vsak dan druge, vsaj na začetku. Prvih par dni bodo morali to biti takšni, ki so dovolj zanesljivi, da bodo znali zgodbo naplesti tako, da se bo zdelo, kot da je prišla iz druge roke in ji ne bo nihče mogel slediti nazaj do resničnega izvora. Ko se bodo govorice enkrat prijele med ljudmi mesta, je le še vprašanje časa, kdaj bodo zanje slišali tudi tisti, katerim so namenjene. Zato nameravam najprej začeti s čarovniki, ki so bolj arogantni in moči-željni, potem pa šamanom postreči z razlogom zakaj iznenada čarovniki pritiskajo nanje. Ko se bo konflikt razširil in bo zanj vedel že bolj ali manj vsak, pa nameravam zraven vreči še podrobnost o preobjedi. Mi pa bomo ves čas lepo nevtralni, občasno se oglasimo da naj se vendar ne kregajo ampak lepo zmenijo, kar bo poskrbelo za to, da se nobeni strani ne zamerimo, hkrati pa za razliko od vseh ostalih ne izgubljamo surovin in življenj. Kdorkoli bo prevladal v tem konfliktu, bo po vsej verjetnosti prešibak, da bi se nam lahko uprl."
Naredil je kratko pavzo ter s tem nakazal, da je povedal vse, kar se je imelo razlage načrta v tem trenutku.
"Upal sem, da mi boš lahko predlagala vsaj nekaj imen, ki bi bile taki nalogi kos, glede na to da le redkokdo pozna naš klan bolje od tebe," je še dodal. Vedel je namreč, da je bil uspeh ali propad prve faze načrta kritično odvisen od sposobnosti in kvalitete tistih, ki ga bodo spravili v tek.

Jade ga je namuznjeno poslušala, potem pa se sama pri sebi zahahljala in zmajala z glavo. "Si pa velikopotezno zastavil vse skupaj," se je nasmehnila.
"Zelo lepo je vedeti, da imaš smisel za organizacijo, ampak mislim, da si malo pretiraval. Oziroma ne toliko pretiraval, kot rahlo zakompliciral." Poskušala je biti čim bolj obzirna, da ga ne bi prizadela, ampak vseeno je vampirje poznala veliko bolj kot on.
"Veliko bolj smotrno je takole. Čez nekaj dni je koncilij klana. Takrat se vsem zbranim pove kaj se skriva na ozemlju šamanov. Tisti, ki so bolj zgovorne, da ne rečem opravljive, narave, bodo to kaj hitro raznesli po mestu in to ravno tja kamor je treba - nikoli ne podcenjuj sposobnosti vaških opravljivk! Ker so to vampirji, ki jih ljudje že poznajo kot vir sočnih novičk, ne bo nihče podvomil vanje. Po končanem konciliju pa bom tiste za katere menim, da so primerni, nekoliko zadržala in lahko jim boš razkril svoj načrt." Vedela je, da najbolj prepričljivo lažejo tisti, ki sploh ne vedo, da lažejo.

Njegov prvi impulz je bil morda res da bi ugovarjal, a Raven se že dolgo ni več prepuščal voditi prvim impulzom. Namesto tega je preučil idejo z novega zornega kota, kolikor se je pač bil sposoben vživeti v gledišče osebe, ki je ni poznal tako dobro kot sebe in še vedno pol manj kot si je želel. In moral ji je priznati, čar njene verzije je ležal prav v njeni preprostosti, načrt je bil tako preprost, da noben resen strateg ne bi pomislil nanj in zato tudi ne bi posumil v način kako bi se bile govorice razširile. In razširile bi se, pa še kako; kot divji požar sredi suhega iglastega gozda - a ravno tukaj je ležala tudi največja hiba ideje. Že dejstvo, da se ga je tako hitro domislila Jade, bi lahko v skrajno nevšečnem primeru pomenilo, da bi tudi drugi na otoku lahko pomislili na isto stvar prej kot je bil računal. Poleg tega pa...
"Sliši se idealno, razen enega;" je dejal in se začel igrati s kodrom las medtem ko je razlagal svoje pomisleke.
"Kako preprečimo čarovnikom in drugim, da bi izvedeli, kdo je govorice začel, če nimamo popolne kontrole nad tem, kdo jih širi in kako spretno? Tudi če nam nasedejo in resnično verjamejo, da si šamani lastijo nek mogočni artefakt, bo vsaj inteligentnejša manjšina neizogibno prišla do zaključka, da to znanje z njimi delimo le zato, ker imamo bodisi kaj proti šamanom, bodisi se želimo povezati s čarovniki, bodisi ker imamo kakšne druge skrivne načrte. In do vseh teh zaključkov lahko pridejo tudi, če se potrudimo in govorice spravimo v obtok kakor da je šlo za nenamenoma razkrit podatek. V takšnem scenariju tvegamo, da bi nas šamani in volkodlaki videli kot grožnjo in se povezali proti nam; slednje pa tudi v primeru da se nam čarovniki pridružijo pomeni dolg in izčrpavajoč konflikt za vse štiri strani, čemur se trudim izogniti."
Prekrižal je roke na prsih, kakor da bi pričakoval zagotovitev, da se to ne more zgoditi in da je le paranoičen. A Raven je bil dokaj prepričan, da njegovi sumi niso bili neutemeljeni.

"Tukaj se ne strinjam čisto. Ker bomo govorice začeli vampirji, jih je vedno mogoče izslediti nazaj do nas. Ne glede na to ali jim prepustiš naravno pot ali pa vsak dan operiraš s tremi različnimi vampirji in pod strogimi navodili. Ne pozabi, da so volkodlaki zelo dobri v prepoznavanju teh zadev," ga je opomnila. Nadležni bolhači so imeli to zoprno lastnost, da so zelo hitro zavohali razne laži in prikrivanja. K sreči so bili eni počasnejši kot drugi, vendar zagotovil ni bilo.
"Šamani in čarovniki se ne bodo nikoli povezali med seboj. Prej bomo mi prostovoljno delili kripte z volkodlaki kot pa bodo oni sodelovali, brez da bi pri tem poskušali drug drugega izigrati." Dovolj dolgo je že bila na otoku - in na svetu - da ji je bilo jasno, da se olje in voda nikoli ne zmešata popolnoma.
"Najboljši način je, da vampirjem pustiš, da opravijo svoje. Verjami, tisti, ki so najbolj izkušeni opravljivci, to niso postali samo zaradi dolgega jezika." Na vampirja si se vedno zanesel, da te bo dovolj šarmiral, da boš slišal točno tisto kar hoče, da slišiš - četudi morda popolnoma nehote in nevede.
"Midva sva tista, ki bova morala nekaterim vcepiti idejo, da so vse skupaj ugotovili popolnoma sami. Sedaj se lahko tudi ti mirno giblješ po soncu, poleg tega pa si dovolj močan, da skoraj kogar koli z lahkoto prepričaš v kaj takega. Še posebej, ker so na tem otoku vsi vsaj nekoliko sumničavi glede drugih. Prevzami volkodlake, a izogibaj se tistih najmočnejših. Z lahkoto jih boš prepoznal - to so tisti volkodlaki, ki naokrog hodijo, kot da bi tudi v človeški obliki imeli rep in ga držali visoko proti nebu." Rahlo je privihala nos in čeprav je bila njena šoba ljubka, je bilo jasno, da volkodlakov nikakor ne mara. Morda je šlo za zelo star predsodek, morda pa je šlo za to, da je bil njen nos zelo občutljiv in so ji volkodlaki vedno smrdeli kot moker pes - tudi kadar so bili popolnoma suhi in v človeški obliki.

Ni mu bilo popolnoma jasno čemu je Jade omenjala potencialno povezavo med čarovniki in šamani, saj ta možnost v pogovoru do sedaj nikoli ni bila omenjena. A vendarle tudi Ravenov analitični um ni mogel predvideti vseh možnih pomislekov drugih oseb, zato je misel odslovil z zaključkom, da mu je Jade to razlagala za vsak slučaj, če slučajno sam ne bi pomislil na to dejstvo.
Kljub temu miselnemu ekskurzu pa je pozorno poslušal njene nadaljnje napotke. Sicer je bil še vedno prepričan, da bi se lahko vampirji, ki bi širili govorice, uspešno zamaskirali tako, da jih ljudje ne bi prepoznali, ter ob pozorno splaniranem in brezhibno izvršenem načrtu tako dosegli, da se govoric ne bi moglo izslediti nazaj do vampirjev... a moral je priznati, da je pri takšnem načrtu lahko šlo preveč stvari narobe, imel pa je tudi preveč izkušenj s svetom, da bi pričakoval da se nikjer ne bi nič zalomilo.
"Torej drži, da lahko starejši in večkrat pretepeni kužki berejo misli. Zanimivo," je komentiral voditeljičine napotke o izogibanju močnejšim volkodlakom.
"Osebno jih nikoli nisem čisto razumel. Mislim, saj je verjetno čisto fino živeti v povezavi z naravo, samo kaj ko imajo take predsodke glede udobja." Ena od osrednjih idej Ravenovega mišljenja je namreč bila prav ta, da si človek, oziroma katerokoli inteligentno bitje že, že po naravi, vkolikor si je sposoben, naredi svoje bivališče in življenje nasploh čimbolj udobno. Za tistega, ki je imel moč, je bilo edino smiselno, da jo tudi uporabi, ter si s tem zagotovi kar najbolj zadovoljiv način življenja. Do volkodlakov sicer ni čutil nobenega posebnega sovraštva ali podobnih čustev, se pa tudi ni ravno strinjal z njihovim načinom življenja, kateri mu je deloval zlagan in nekoliko hinavski. Pa vendar, če so imeli resnično takšno prednost v družbeni interakciji, je bilo edino smiselno, da se širjenja govoric med njihove vrste lotita on ali Jade. Kdo drug bi ga lahko kje polomil.