Pamina hišica

P.A.M. je napisal/a:

Pam ni točno vedela, kaj se dogaja. Že je mislila, da je po njej, a končnega udarca ni dobila. Pobrala se je inu s pogledom iskala vampirja. Ko ga je zopet zagledala, se je ta na vse načine upiral drevesu, ki se ga je objemalo, kakor se ljubimca objemata ob slovesu. To je bilo za Pam dovolj, da je iz morja s pomočjo svoje moči zajela dva litra vode, in ju oblikovala v prevezo, ki je romala vampirju čez usta inu nos. Svoj prijem je držala, dokler ni začutila, da se je vampir vsaj onesvestil, če že ne umrl, nato pa pohitela k srebrnemu volku.
Ko si ga je bolje ogledala, je ugotovila, da gre za volkuljo inu ne volka. Bila je čudovita, njen kožuh se je svetil v mesečini, v svojem stanju nezavesti je izgledala tako mirno . . . Kakorkoli, uboga žival je bila na robu preživetja inu Pam je čutila, da ji nekaj dolguje, zato jo je z muko dvignila, kajti bila je težka inu jo počasi odnesla v svoje domovanje.

Ko je prinesla ubogo volkuljo v svoje domovanje, jo je bolj zaradi varnosti, kot pa česa drugega nežno položila na svojo posteljo.Tu bojo imela mir pred tistim nesrečnim vampirjem. Hvala, ker so tvegali življenje zame je pomislila. Volkuljo je za silo povila, le toliko, da je ustavila krvavitev. Med povijanjem je poizkušala obnoviti dogodke noči ter kako se je sploh znašla sredi prepira z vampirjem.
Vedela je, da je zaslišala krik na pomoč.
Srebrnolaso dekle!?! Njo je reševala, a kje je zdaj. Pam je bila prepričana, da na obali, ko je bila odhajala z volkuljo ni bilo nikogar. Verjetno je dekle pobegnilo, le kdo ne bi. Ali pa . . ., jo je prešinila misel, ki se ji je v njenih mislih zdela čedalje bolj verjetna. Sedaj ni imela časa za svoje misli, zato jih je odrinila inu se odpravila po zdravilca ter nekaj hrane zanjo inu svojo gostjo.

Silver je počasi odprla oči. Še vedno se je počutila omotočno in v glavi in rebrih ji je neprijetno kljuvalo. Imela nadvse srhljive sanje - o nekem vampirju, ki bi jo že skoraj ubil, če se ne bi od nekod prikazalo dekle z vijoličnimi očmi... Pa so bile res samo sanje? Šele zdaj je opazila, da se nahaja v majhni sobici, po kateri so bile razmetani razno razni čudni predmeti, kakršnih Silver ni videla še nikoli v življenju. Pa me ja niso zaprli v kakšen živalski vrt ali pa kaj podobnega... je bila prva stvar, ki ji je prišla na misel. Nenene, samo tega ne. Poskušala se je skobacati na tace, a za kaj takega je bila še vedno preveč omotočna, zato se je namesto tega raje preobrazila v človeka. Če je slučajno res v živalskem vrtu in če bodo videli, da je človek, bodo mogoče mislili, da je prišlo do napake in jo izpustili. S trudom se je dvignila na roke in se spravila v sedeč položaj. V tistem trenutku ni bila niti najmanj podobna polvilinki: njeni lasje so bili razmršeni in nekoliko krvavi, telo pa odrgnjeno in umazano. Da bi se z nečim zamotila, je prijela v roke enega od predmetov, ki so bili razmetani po sobi. Bil je podolgovate oblike in na vsakem koncu je imel eno steklo. Silver ga je prislonila k očesu in ga usmerila proti vratom, potem pa je nenadoma zakričala in čudni predmet odvrgla stran. Vrata so se namreč kar naenkrat pojavila tik prd njenim nosom, poleg tega pa so se počasi začela odpirati.

Ko je Pam stopala skupaj s Tavianom po poti proti njenemu domu, se je že danilo. Ko je prišla do zdravilca, je ta bil še spal inu njegova hišna ga je bila morala zbuditi ravno sredi njegovih najlepših sanj, zaradi česar ji Tavian ni bil nič kaj hvaležen. Najprej jo je bil prav pošteno nahrulil, da želi imeti mir inu naj se vrne, ko bo sonce visoko nad obzorjem. A Pam se ni dala tako zlahka, rabila je kar nekaj časa, da ga je prepričala v nujnost primera, a na kocu ji je uspelo inu tako sta vzela pot pod noge.

"Upam, da se mladi volkodlakinji ni nič zgodilo?", je glasno komentirala, ko sta stopala proti hišici, zraven pa upala, da ima prav inu je volkulja resnično volkodlakinja. Kajti če bi ne bila, ji Tavian ne bi nehal sitnariti še kar nekaj poštenih, debelih let.

Ko je bila Pam odprla vrata je na svoje veselje videla, da se je srebrnolaska vendarle zbudila iz sna. Opazila je, da je deva popolnoma prestrašena. Nasmehnila se ji je inu ji prijazno rekla: »Dobrodošla v mojem skromnem domku. Nikar naj se naju dama ne boji, gospod, ki so z menoj, so tu, da vas pozdravijo.«
In res. Tavian je kaj hitro našel svojo pot proti srebrnolasi devi, da bi jo bil lahko začel zdraviti, kajti nikoli ni rad bil v neredu. Svoje hišne je držal zelo na kratko, če je opazil le kanček malomarnosti, jih je bil kaj kmalu zamenjal. Proti Pam je le še zamomljal, da naj že enkrat poskrbi za svojo hišo, nato pa se hitro lotil dela.

((Deva ful zakon slog maš! ))

Osebi, ki sta vstopili v sobo, sta Silver sprva prestrašili. Kaj sta hoteli od nje?! Sta jo onadva ujela in jo pripeljala sem? Hotela je že zarenčati, a se je še pravočasno spomnila, da ni več v volčji podobi. Opazila je, da ima črnolaso dekle nenavadne vijolične oči, ki so imele na Silver pomirjujoč učinek, poleg tega pa so ji začele vračati spomin.
"Si ti tisto dekle, ki me je rešilo pred vampirjem?" jo je vprašala. "Če si... potem najlepša hvala. Dolgujem ti življenje," je rekla hvaležno. Njene besede so jo pomirile, zato je dovolila zdravilcu, da je stopil do nje in so ogledal njene poškodbe. Ko se ji je dotaknil reber, je od bolečine trznila, razen tega pa je pregled kar dobro prestala. Zdravilec je zmajal z glavo in si začel mrmrati v brado nekaj nerazločnega.
"Kako prosim?" se je oglasila Silver. "Veste, kadar nisem volk, je moj sluh nekoliko slabši, kot sicer." Ni se ji zdelo smiselno prikrivati, da je volkodlak, saj je bilo to zdaj tako ali tako že več kot očitno. Zdravilec se ni menil zanjo, temveč se je obrnil k vijoličnookemu dekletu.
"Rebra so nekoliko nalomljena in precej močno se je udarila v glavo, a poškodbe se ji hitro celijo," ji je povedal. "Ampak vseeno bi priporočil, da kakšen dan ali dva še ne hodi predaleč." Silver se je uporniško namrščila. "Če hodim, me skoraj nič ne boli," se je zlagala, saj ni hotela biti nikomur v breme. Da bi dokazala svojo trditev, se je postavila na noge, a v rebrih jo je pri tem neprijetno uščipnilo, zato je raje spet sedla.
"No... mogoče samo čisto malo," je priznala.

Pam se je srebrnolasi devi prijazno nasmehnila nato pa hitro smuknila v svojo malo kuhinjo. Med tem, ko se je Tavian posvečal poškodbam minule noči, je nametala na ogenj še nekaj drv inu se odpravila do vodnjaka po vodo. Najprej je razkosala piščanca inu ga pustila, da se nekaj časa duši v kotlu, katerega je postavila nad ogenj, nato pa je meso zalila z vodo, ki jo je bila prinesla iz vodnjaka inu vanjo začela metati vso zelenjavo, ki se ji je bila znašla pod rokami.
Ko je zdravilec končal s svojim šamanstvom inu ji sporočil dobro novico, si je Pam bila oddahnila, da bo z dekletom vse v najlepšem redu. Ob dekletovem protestu, da ji ne želi biti v breme se je nasmehnila, Tavianu pa kolikor hitro je opazila, da že jezno gleda izpod čela, ter se pripravlja na še eno njegovih dolgih ugotovitev zagotovila, da jo bo strogo nadzorovala. Zatem je kaj hitro je pospremila Taviana iz svoje koče, saj ni želela še kakšnega neprimernega komentarja z njegove strani. Ko sta stopila skozi prag je Pam malce priprla duri, da je njena gostja ne bi bila mogla slišati inu Tavianu namenila še nekaj besed. Ko je zdravilec izginjal v daljavi, se je vrnila v hišo, kjer je v kotlu že vrelo. Stopila je bila do omare, v kateri je bilo nekaj krožnikov, ven vzela enega inu vanj nalila kurjo juhico. Skupaj z žlico jo je bila postregla svoji gostji, nato pa se sedla poleg nje na posteljo. Ko je bila opazila, da jo srebrnolasa deva začudeno gleda, je spregovorila:
»Nikar naj mladenka tako prestrašeno ne gledajo. Juha ni zastrupljena, zato naj jo le pojedo, povrnili jim bodejo moč. Mimo grede jez sem Ave…«, nato pa se je spomnila, da bi bilo bolje, če se ji predstavi s svojim anagramom. »Sem Pam inu kdo so mladenka, ki gostujejo v mojem skromnem domu?«

Silver si je globoko oddahnila, ko je mrki zdravilec izmenjal z njeno rešiteljico še nekaj nerazločnih besed, potem pa končno odšel. Ves čas jo je namreč skrbelo, da ji bo predpisal kakšna ogabna zdravila ali pa kaj podobnega, saj takšnih substanc njen želodec ni preveč dobro prenašal. Potem pa je iz sosednje sobe priplaval omamen volj po kurji juhici in Silver je nenadoma ugotovila, da je pravzaprav sestradana kot volk. Kar niti ni bilo nenavadno, glede na to, da je navsezadnje bila neke vrste volk. Na srečo ji ni bilo treba predolgo čakati, saj ji je njena gostiteljica kmalu zatem prinesla zvrhano skledico okusno dišeče juhe. Silver jo je iz prirojene nezaupljivosti najprej sumničavo povohala, a dišala je resnično omamno, poleg tega pa je kazalo, da ji hoče neznanka samo dobro, zato se je odločila, da bo tvegala. Previdno je zajela prvo žlico, nato pa takoj še eno in še eno... in še eno...
"Mmmm, še nikoli nisem jedla tako dobre juhe!" je ugotovila in občudujoče pogledala vijoličnooko dekle. "Če bo šlo tako naprej, se me sploh ne boš več mogla znabiti," se je nasmehnila. Juha ji je res skoraj v trenutku povrnila moči in celo olajšala bolečine.
"Veseli me, da sem te končno uradno spoznala, Pam," se ji je nasmehnila Silver. "Dobro ime imaš: lepo, kratko in še ni si ga težko zapomniti. Najlepša hvala za juho, že zdaj se bolje počutim! Ampak, kaj pa zdaj? Ne moram kar ostati tukaj in izkoriščati tvojega gostoljubja, čeprav res neverjetno dobro kuhaš in bi te z veseljm bolje spoznala..." Silver je res mikalo, da bi še nekaj časa ostala pri svoji novi znanki, a imela je občutek, da je zanjo naredila že preveč dobrega in res je ni hotela izkoriščati. "Ti vsaj lahko s čim povrnem? Sicer pa, kako nevljudna sem! Ime mi je Silver," se je nasmehnila. "In kot si najbrž že ugotovila, sem volkodlakinja."

Ob pohvali njenih kuharskih sposobnosti se je na Paminih licih pojavila rahla rdečica. Saj je znala kuhati, da bi bila to najboljša kuha daleč na okoli? Ne Pam se ni slepila. Res pa je, da je bila Silver težko poškodovana inu popolnoma izstradana. Svoji novi znanki je na njena protestiranja odgovorila: »Nikar naj se Silver ne ukvarjajo z mojo gostoljubnostjo. Rabili so pomoč inu jaz sem jim jo dala. Pa tudi Tavian se bo kmalu oglasil, da jih ponovno pregledajo. Dokler njihova šamaska visokost ne potrdijo odhod mlade volkodlakinje, pa imajo Silver privilegij – če bi se temu lahko tako reklo – da ostanejo gostja v naši vasici. Za začetek pa mi lahko povrnejo s tem, da sprejmejo še en krožni juhe.« Preden bi lahko Silver odgovorila, se je pred njo ponovno zašla zvrhana skleda, le da tokrat Silver ni obedovala sama, saj je tudi Pam že pošteno krulilo v želodcu.
Imeti volkodlakinjo v čarovniški vasici ni pomenilo nič dobrega. Upam, da bo Tavian resnično ostal tiho. Kajti prvič v življenju je Pam imela varno inu mirno zatočišče, kamor se je lahko zatekla, ne da bi bila stalno na preži, od kje bodo prišle težave.