Pot skozi gozd

Silver je s pogledom še enkrat zavrtala v star in zmahan kažipot. Trudila se je razbrati, kaj piše na njem, a vsi njeni napori so bili zaman - saj ne, da ne bi znala brati, ampak kažipot je bil v resnično slabem stanju in Silver je sumila, da bi se podrl že, če bi se ga dotaknila z mezincem. Razočarano je zavzdihnila in se sesedla na skalo ob robu križpotja. Vse, kar je vedela, je bilo, da se je znašla sredi nekega gozda, ki je bil sicer lep, a neverjetno tih in samoten. Še živali ni srečala skoraj nobene in pogrešala je njihovo družbo, ki je bila zanjo v njeni prejšnji domivini nekaj vsakdanjega. Mogoče bi bilo vse skupaj lažje, če bi se preobrazila v volka. Potem bi imela najbrž več možnosti, da najde druge pripadnike svoje vrste, a če živijo zelo daleč stran, ji to ne bi kaj dosti pomagalo, vse skupaj pa bi se še bolj zapletlo, če bi namesto tega naletela na kakšnega sovražnika. Ali pa na vampirja. Vamprijev ni videla še nikoli, a o njih je poznala dovolj srhljivih pripovedk, da si tega tudi ni preveč želela. Bili naj bi visoki in bledi, poleg tega pa za njen okus vse preveč navdušeni nad krvjo in mučenjem nedolžnih žrtev... Silver je odgnala nadležne misli, ki so se ji vsiljevale in se ponovno osredotočila na svojo nalogo: najti volkodlake. Na otoku je bila sicer šele nekaj dni, zato tudi ni pričakovala, da jih bo našla že za prvim ovinkom, a vseeno bi bilo dobro vedeti vsaj to, v katero smer mora iti, da bo imela vsaj možnost naleteti na katerega izmed njih. Kakorkoli že, ob neuporabnem kažipotu ni mogla sedeti večno. Že je nameravala vstati in se odpraviti po najbližji poti, ko je začutila, da se je ozračje v gozdu spremenilo. Silver je nehote spreletel srh - če bi bla spremenjena v volka, bi se ji verjetno naježila dlaka - in čeprav ni bilo ničesar videti ali slišati se ji je nenadoma zazdelo, da jo opazuje neko tuje bitje.

((Kay))

Kay si je zopet zaželela malo samote, zato je prišla v gozd. Uživala je v zelenini, ki jo je obdajala in v tišini, s katero si je polnila baterije. Živali ni srečala toliko pogosto, saj so se njene vampirske narave nekoliko bale, kljub temu, da jim ne bi nikoli storila nič žalega. Tokrat je sedela v krošnji mogočne bukve, ki je stala ob robu poti. Tiho je prepevala in že ko je kazalo, da bo malce zadremala, jo je zdramil nek šum. V hipu je bila budna in tiho, a oprezno je s pogledom prečesala okolico. Pogled se ji je ustavil na osebi, ki je ždela na skali blizu kažipota. Tiho se je zagugala na vejo bližje tlom. Zopet je bila oblečena v svoj travnato zelen plašč, tako da je bila prepričana, da je neopazna. Opazila je, da ima tujka srebrnkaste lase, ki se ji vijejo okoli obraz v rahlih kodrih. Bila je videti precej zamišljena in Kay se je odločila, da se malo pozabava. "Saj je Jade rekla, da vampirji uporabljamo telekinezo čisto premalo," si je dejala sama pri sebi in svoje misli usmerila v majhno veverico, ki si je nedaleč stran dajala opravka z nekim oreščkom. Uspelo ji jo je dvigniti in odlebdela je do tujke in ji začela krožiti okoli glave, da si je pridobila njeno pozornost. Ko je imela dovolj, jo je spustila na njeno lasišče in zmedena veverica je v hipu začela praskati.

Silverino pozornost je pritegnila temna senca, ki ji je nenadoma začela letati okoli glave. "Najbrž bo samo kakšen netopir," si je mislila, čeprav še nikoli ni videla netopirja, ki bi krožil, sploh pa ne okoli kakšne glave. A še preden je uspela razviti kakšno drugo teorijo, je senca pristala na njenih laseh in ji mednje zadrla svoje kremplje. Silver je s krikom planila pokonci, potem pa zgrabila pošast, ki ji je pristala na glavi in jo ravno nameravala vržti kar se da daleč stran od sebe, ko je pod prsti začutila mehak kužušček in bitje malega, prestrašenega srca. V trenutku je popustila prijem in se presenečeno zagledala v ljubko veveričko, ki je zdaj drgetala v njeni dlani. Tudi če ne bi bila empat, ne bi imela nobenih težav z razbiranjem čustev uboge živalce. Bila vsa prestrašena, zmedena in kakor da bi jo doletelo nekaj, česar si ni znala razložiti. Silver ni niti pomislila na to, da bi jo veverica napadla sama od sebe - ne le, da veverice ne slovijo ravno kot napadalne živali, tudi sicer Silver nikoli ni napadla nobena žival, saj jim je bila kakor sestra.
"Uboga veverica," je rekla tiho in prestrašeno živalco pri tem nežno pobožala po kožuščku. "Le kaj neki te je tako prestrašilo?"
Veverica ji je nekaj začebljala v odgovor in Silver se je šele zdaj spomnila, da je kot človek ne more razumeti. A to niti ni bilo usodno, saj je iz njenih zmedenih čustev lahko razbrala, da tega niti sama ne ve.
"Nič ne skrbi, bom že našla tisto stvar in ji preprečila, da bi ti še kdaj naredila kaj hudega. Zdaj pa le steci na varno."
Po teh besedah je veveričko spustila na tla in živalca je v hipu izginila v grmovju, Silver pa je ponovno ostala sama v temi. No, morda ne popolnoma sama. Veverice same od sebe nikoli ne letajo po zraku, torej jo je moralo nekaj v to prisiliti. Na kakšen način in zakaj bi kdorkoli to storil se ji ni niti najmanj sanjalo. Morda za zabavo? Ali pa, da bi prestrašil njo? V vsakem primeru se ji je zdelo kruto do uboge vevrice in želela si je, da bi tistemu, ki je to storil, lahko povedala svoje. A naj se je še tako trudila, je bilo v gozdu preveč temno, da bi njene človeške oči lahko zaznale karkoli.
"Torej, kdor koli že si," je nazadnje rekla na slepo, ne da bi se sploh trudila prikriti jezo v glasu, "mi lahko zdaj razložiš skrivni pomen te neumnosti, če ga ima, in zakaj ti je bilo treba pri tem mučiti nedolžno veverico?"
Čeprav je bila Silver sicer prijaznega značaja in se ni marala prepirati, je znala pokazati tudi zobe, če je imela občutek, da kdo ogroža naravo, živali ali druge pripadnike njene vrste.

Vampirka je ves čas tiho ždela med vejami in opazovala dekle, ki je s tolažečim glasom prigovarjala veverici. Mogla se je nasmehniti, saj ji je bila s svojim čutom za naravo in živali takoj simpatična. Ko pa je pričela govoriti, je Kay nasmeh zamrznil na njenem kamnitem, lepem obrazu. Namrščila se je in se neslišno, v lebdenju pojavila za hrbtom te puste gospodične. Že cel ljubi dan ni našla ničesar, s čimer bi se lahko kratkočasila, ta gospodična pa je bila za to kot ustvarjena. Odločila se je, da bo malce prikrojila resnico. V letih in letih prakse se je naučila izredno dobro lagati. Imela je svojo tehniko. Le paziti bo morala, da ne izpostavi njenih zob. Odločila se je, da se bo izdajala za otroka. V višino ni merila niti en meter in njen obraz je izražal rosno mladost. Spregovorila je z nedolžnim glaskom:"Oprostite, gospa. Naročili so mi, da naj se urim v svojih sposobnostih. Hotela sem premakniti kamen, niti sanjalo se mi ni, da bodo moje misli zagrabile veverico in jo povrhu vsega še posadile na Vašo glavo." Sklonila je glavo in skrušeno dejala:"Veste.. vsi mi govorijo, da nisem za nobeno rabo in najbrž imajo kar prav." Drobna solzica ji je spolzela po licu in niti trudila se ni, da bi si jo otrla. "Drugače sem tudi jaz čisto proti mučenju živali, veste?"

Nikjer ni bilo slišati nobenega šuma, ki bi izdajal kakršnokoli premikanje, a Silver je tik za seboj nenadoma zaslišala nežen glasek. Od šoka ji je srce divje poskočilo in sunkovito se je obrnila, potem pa si je oddahnila od olajšanja. Pred njo je stala samo majhna deklica z dolgimi, bleščeče črnimi lasmi. Še celo za otroka je bila videti nenavadno ljubka, pa tudi nekoliko prestrašena, in Silver si ni mogla pomagati, da se ji ne bi zasmilila. Mraz, ki jo je spreletel, ko je zaslišala njen glas, sicer še vedno ni hotel čisto popustiti, ampak tega je bila najbrž kriva samo tema in šok, ki ga je doživela, ko se je deklica nenadoma prikazala za njo. Presenečena jo je poslušala in se spraševala, kaj tako majhen otrok sploh počne zunaj tako pozno in kako je bilo mogoče, da je znala stvari premikati na daljavo. Je bilo to na tem otoku nekaj normalnega, pa tega samo ona ni vedela?! Sklenila je, da se zaenkrat še ne bo ubadala s tem - za zdaj je bilo važno, da pomiri ubogo deklico. Pokleknila je, da bi ji bila bližje, in ji z lica otrla solzo.
"Je že dobro," se ji je nasmehnila. "Verjamem ti, da nisi za nalašč. Oprosti, da sem prej kričala nate, ampak mislila sem, da kdo to dela tako, za hec. Kaj pa..."
Silver jo je hotela vprašati, kaj dela v gozdu sredi noči, a je nandoma prasnila v neobvladljiv smeh. Vsa situacija se ji je nenadoma zazdela neverjetno zabavna, najbolj hecno pa se ji je zdelo to, da je vsemu skupaj nasedla. Nenadoma se je zdrznila. Nasedla? Čemu? Zakaj se ji je vse od veverice do uboge izgubljene deklice nenadoma zdelo tako zabavno? Ta čustva niso mogla biti njena, ne, prav gotovo niso bila, kar je lahko pomenilo samo eno...
Sunkovito se je zravnala in pogled zapičila v nadzemsko lepo deklico, ki se ji ni več zdela ljubka, ampak srhljiva. Je bila res otrok? Je bilo za otroka normalno, da hodi naokrog sredi noči, in to neslišno, in da premika stvari in živa bitja na daljavo?!
"Saj... saj sploh nisi otrok!" je izdavila in se trudila, da njen glas ne bi zvenel preveč panično. "Vem, čutim lahko, da se samo pretvarjaš in da te to zabava, zato me ne poskušaj preslepiti. Kar mi ni ni niti najmanj jasno pa je, kaj si v resnici in zakaj lahko premikaš stvari," je nadaljevala in se pripravila, da se preobrazi, če bi se izkazalo, da je bitje nevarno.
Mogoče pa se mi samo meša, je upajoče pomislila.

Rose je pogledala iza debelega drevese in izdihnila zrak. Končno se odpravlja spat sem že mislila da spanca ne potrebuje. Čim bolj potiho se je vsedla in preverila če je čarovnik slučajno ni slišal tega da se je vsedla. "Saj ne slišijo tako dobro kot jaz" si je potiho zamrmrala in ga spet pogledala. "Že več kot 24ur te zasledujem pa še nisi spal niti eno minutko in tudi tega kaj je tvoj najljubši predmet še nisem izvedela" je potiho govorila in si pred sabo predtavljala čarovnika kako mu razlaga vse to. "vsaj vem da mu tega nebi povedala" je razlagala sama sebi. "Cel čas sem ga zasledovala v obliki človeka in malce že pogrešam volkinjo." Nasmehnila se je in vzela zelen list ki je ležal na tleh. Zavrtela ga je v roki ter ga močno stisnila. Mogoče pa bi lahko šla na majhen odmor saj čarovnik spi in še nekaj časa bo spal. Mogoče. je premišljevala potem pa odločno odkimala z glavo. "Kaj če bi mi v tem času pobegnil? Kaj če ve da ga zasledujem? Kam je sploh on namenjen? Ga bom lahko še dolgo zasledovala ali pa bo zavil v kakšno mesto ali kam kamor jaz ne bom mogla?" se je spraševala in njena volja je bila čedalje bolj slaba. "Kaj je njegova najljubša stvar, le kaj?" s tem vprašanjem je utonila v predcej nemiren spanec.
Sanjala je kako v človeški obliki blodi po zelo velikem gozdu in bila je sama. Gledala je kako ji je kapljica za kapljico poltu kapljala po čelu navzdol.
"Kaj? Kaj se dogaja?" je vzkliknila malce preveč glasno kot bi lahko in si zato pokrila usta. Z enin zalo hitrim skokom je že bila na nogah in previdno pokukala iza drevesa za katerim se je skrivala. "NI GA!" je kriknila in povohala za sledmi čarovnika. "Saj me ni kjer odkril ko sem spala?" se je vprašala in sledila čarovnikovemu vonju. Sledi so bile sveže in jih ni bilo težko prepoznati. "Malce bolj bi lahk bil pazljiv izgleda tako kot če bi se dotaknjil vsakega drevesa." je posmehljivo rekla spet sama sebi. "Če bi se lahko s kom pogovorila in če bi mi kdo vsaj kaj namignil vsaj je to moja prva naloga in moram se potruditi da bom naredila vse dobro in prav. Da bom lahko sma ponosna nase in še drugi to bi bilo res lepo." Med tem ko je naglas razmišljala je sledila vonju čarovnika ki je postajal vse manjši in manjši...

Bilo je čudovito popoldne, ki se je počasi že bližalo k večeru, ko se je Morrigan vračala po potki nazaj proti domu. Resda bi lahko ubrala bližnjico, vendar pa ji je gozd pomenil preveč, da bi ga lahko kar tako zaobšla. Spominjal jo je na njeno otroštvo, na dom in družino, ki jo je nekoč imela; spominjal jo je na deželo, kjer sta vladala mir in harmonija. Z nasmeškom na ustnicah je vilinka zaprla svoje smaragdno zelene oči, narahlo privzdignila svoj obraz proti nebu in globoko vdihnila svežino gozdnega zraka. Stopala je lahno in breskrbno, da je izgledalo, kakor da lebdi, nakar pa se je njen korak nenadoma zaustavil. Odprla je oči in svoj pogled ustrelila naprej po potki, od koder so prihajale nenavadne vibracije. Kot srna, ki se ustraši premika vej, je Morrigan izostrila vse svoje čute in prilagodila svoj korak. Njen pogled je sedaj obstal pri deblu velikega hrasta, pod katerim je sedel človek in potihem ječal kakor ranjena žival. Morrigan je sumničavo zožila pogled in pri sebi razmišljala, kaj naj stori. Ljudje ji nikoli niso bili pretirano pri srcu in pogosto je bila mnenja, da se jih ne splača reševati. Toda v duši je bila še vedno zdravilka in njen nagon ji je velel, naj hitro pristopi. Če ni že spet kakšen izgubljen pijanček... je še sitno pomislila, preden se je znašla nad na tleh sedečo postavo. Podplat, rana, kri, trn... takoj ji je bilo jasno. ''Ljudem bi morali vstop v gozd prepovedati,'' je zamrmrala negodujoče, ko je spoznala mladeničeve tegobe. Ni mu pogledala v obraz, le hitro je segla po svoji torbici, v kateri je hranila zdravilne pripravke, ter iz nje začela zlagati potrebne pripomočke. Pinceto, gazico, zelišča in še stekleničko tekočine, ki je delovala kot preprost antistrup. ''Vse pohodijo, vse uničijo... izsekavajo drevesa in pobijajo živali. Znajo sploh še kaj drugega?'' je jezno zamrmrala, ko se je hitro in spretno lotila ostankov strupenega trna v mladeničevemu podplatu. Še vedno ni dvignila pogleda, saj je obraz človeka, ki je bil v tistem trenutku precej pod vplivom toksinov, resnično ni zanimal...

((Dalton? ))

Bilo je prav neverjetno, kako so pomirjujoči sončni žarki delovali na Daltona. Čeprav je bil ponavadi bolj zadržan in se je ven odpravljal le ponoči, ga je tokrat nekaj zvabilo v gozd. Tako ali tako je bil prepričan, da tam ne bo naletel na nikogar, ki bi mu posvečal preveč pozornosti. In ker je gozd spadal pod nevtralna ozemlja, je bil to samo še en plus za prostor, ki mu je pomenil ogromno. Čeprav se gozd, ki se je nahajal na otoku, ni mogel niti približno primerjati z ogromnim in temačnim gozdom, nabito polnim z volkodlaki, v katerem je temnolasec odrasel, ga je s svojimi mogočnimi drevesi in sencami, ki so se od časa do časa pojavile, prav nenavadno močno spominjal na gozd, ki mu je bil kot otrok podvržen. Vedno je bil srečen, da ga je gozd sprejel, zato je bil v objemu dreves vedno previden in je le redkokdaj uporabljal ogenj. Čeprav je bil to njegov element, je še prevečkrat videl vse, kar je lahko povzročil in uničil. Dalton ni spadal med tiste, ki niso imeli niti najmanjšega pojma, kako upravljati s svojim darom- prav nasprotno, z leti je postal precej spreten z ognjem in je zaradi tega znal tudi zavarovati vse okrog sebe, ampak dobro je vedel, da nisi nikoli dovolj previden.

A nenadoma je njegovo lagodno sprehajanje ustavila ostra bolečina v peti. Že res, da je imel na nogi precej dobro izpopolnjeno obutev, a hkrati ga ni preveč dobro zavarovala pred nečem, kar mu je zdaj po telesu spuščalo drobne atome bolečine. Dobesedno se je zrušil pod velik, mogočen hrast, preden je poiskal izvir bolečine, ki je bil po vsem sodeč trn, ki je tičal globoko v njegovi koži. Namrščil se je, medtem ko se je iz njegovih prsi izvilo poltiho ječanje. Ni se dotikal trna, ker se je prav dobro zavedal, da bi s tem sam sebi samo škodil. Leta življenja v gozdu so ga izučila in še preden bi lahko dobro pomislil, kaj naj stori, se je pred njem pojavilo bitje, ki ga je takoj identificiral kot vilinko. Ni bil zmožen preveč bistrega razmišljanja, saj je imel občutek, da mu bo nogo vsak čas razneslo. A kljub temu se je ob njenih besedah jezno namrščil, medtem ko je s trenutno spretnostjo umaknil svojo nogo. Navsezadnje je ni poznal in nikakor ni nameraval dovoliti, da bi mu povzročila še več bolečin. »Ljudje znamo še marsikaj drugega,« je iztisnil skozi zobe, medtem ko je svoj pogled uprl v mogočne veje hrasta nad seboj. Skušal se je zbrati, saj je nenadoma ugotovil, da je veliko lažje razmišljati, odkar se je ona dotaknila njegove noge. A kljub temu je ni poznal, zato ji ni zaupal. »In ali res moraš soditi vse ljudi po enem? Potem bi lahko tudi jaz zatrdil,« se je nenadoma ustavil in zajel sapo, preden je za trenutek zaprl oči in nadaljeval, »da ste vilinci samo uboga, sanjava bitja, ki nikoli ne naredijo nič posebnega.« Hladen ton v njegovem glasu je bil nezgrešljiv, a kljub temu je bila velika odgovornost za to na rani, ki ga je še vedno precej skelela, da se sploh ni mogel osredotočiti na vilinko, ki je stala pred njem.

Domišljavec, je prhnila v mislih, ne da bi mu privoščila pogled, ki je bil še bolj zgovoren od njenih misli. Čutila je njegovo nejevoljo ter jo hitro prisodila njegovemu občutljivemu moškemu egu. Ko je izmaknil nogo, se ni dala motiti, kljub dejstvu, da ji je prav lepo oteževal delo. ''S strupenim trnom v peti prav gotovo ne morete poskakovati naokoli,'' je Morrigan sedaj hladno odvrnila in spet odločno segla po njegovi nogi. Zakaj se že ukvarjam z njim? Če bi poslušala svoj razum in svoj ponos bi ga gotovo pustila ležati, a kaj ko je bilo na njem.. na njegovem glasu nekaj, kar ni mogla prezreti. ''Bodi no pri miru,'' ga je skorajda okarala kot kakšnega otroka, ko se je s pinceto zopet lotila odstranjevanja trna. Pogleda še vedno ni dvignila ter se delala vse preveč zaposleno z oskrbovanjem tujčeve rane. Njegove besede je spremljala le napol, čeprav ji ton njegovega glasu nikakor ni ušel. Zakaj se ji je zdel tako domač, tako varen? Kot da bi ga nekoč že slišala.. Hitro je izdrla trn, kar je mladeniču povzročilo ravno dovolj bolečin, da je za trenutek utihnil, nato pa je že hitro segla po zeliščih in jih hitro položila na rano. Njegovo peto je zaobjela s svojo dlanjo, nato pa ob njegovi opazki svoj prodoren smaragdno zelen pogled divje zapičila v njegove oči. In vse je obnemelo. Ali pa se je tako vsaj zazdelo, saj Morrigan ni poznala ustrezne besede, s katero bi mu lahko vrnila njegovo nesramnost. Namesto tega je še bolj zavrtala v globino njegovih oči, kakor da bi v njih iskala točko ranljivosti, v katero bi ga lahko zadela. Toda kljub temu da mu je zrla naravnost v obraz, ga ni prepoznala. Ali pač? ''Srečo imaš,'' je nato končno spregovorila, z obrazom še vedno le nekaj centimetrov proč od njegovega; z izzivalnim pogledom, ki je še naprej kolebal med tem, ali bi ga dokončno pozdravila ali bi ga enostavno pustila ležati v travi. ''Še kakšno uro takole pa bi se lahko poslovil od svoje noge,'' je nadaljevala nekoliko nežneje ter segla po steklenički z antistrupom. Približala jo je njegovim ustnicam ter se mu zopet zazrla v oči, tokrat veliko mirneje. ''Razstrupljevalec. Dva požirka,'' je dodala in čakala, da bo privolil, medtem pa ga s svojim prodornim pogledom še vedno pozorno opazovala.

Kljub vsemu je bilo na tonu njenega glasu nekaj, kar je Daltona prepričalo, da ni nevarna. Vsaj ne zares. Njegov obraz je kljub temu ostal namrščen, saj mu, po pravici povedano, ni bilo prav nič všeč, da mu je ženska šarila po nogi. A hkrati ni mogel kar prezreti bolečine in na gozd se je dovolj dobro spoznal, da je vedel, da ima tudi temnejšo plat. Ni sicer vedel, kako je ravno njemu uspelo stopiti na strupen trn, a vdal se je in držal svojo nogo pri miru, medtem ko je svoj pogled precej nezaupljivo uperil v njo. Čutil je lahko njene mehke dlani na svoji nogi, a kljub temu se je moral zadržati, da ni ob njeni precej grobi potezi iz sebe spustil kakršnegakoli zvoka. Navsezadnje je bil tudi on samo človek in tudi njega je bolelo, a tega ne bi seveda nikoli priznal. Njegova namrščenost se je počasi izgubljala, ko je izpulila trn iz njegove noge. Ni si mogel pomagati, temveč je precej olajšano zavzdihnil, preden je iz svoje torbe potegnila neko stekleničko in jo pomolila proti njemu, kar je pri Daltonu znova povzročilo val nezaupljivosti. A potem se je pomiril, saj mu navsezadnje ne bi pomagala, potem pa ga zastrupila. Ali pač?

Vdal se je in previdno vzel majhno stekleničko in naredil dva požirka- po njenih navodilih. Ob precej nenavadnem okusu se je znova namrščil, potem pa ji vrnil stekleničko. »Hvala,« je zamrmral, še vedno nekoliko pod vplivom predhodnega dogajanja. Njegov pogled se je nekoliko zbistril in tudi njegove misli so začele veliko bolj normalno krožiti po njegov glavi. Zbral se je in sklonil pogled, da bi preveril, če je njegova noga še tam, ob tem pa se je na njegovem obrazu pojavila bleda sled nasmeška. »Tudi ljudje nismo tako slabi, veš,« jo je mimogrede obvestil in ob tem dvignil pogled, da je treščil ob osupljivo zelene oči, ki so ga v trenutku potegnile v preteklost. To vilinko je že videl in zdaj je nenadoma ugotovil, zakaj se mu je na njej ves čas zdelo nekaj tako znanega, a hkrati se mu je svetlolaska zdela oddaljena za svetove. Njuno srečanje niti ni bilo omembe vredno, a pravzaprav si svetlolase vilinke, ki jo je zaradi Daltonu precej neznanega razloga tistega dne v gorečem gozdu rešil, še nekaj časa ni mogel izbiti iz glave. Še zdaj se je jasno spomnil tistega dne, ko se je pravzaprav odpravil samo na sprehod, potem pa opazil ogenj in ugotovil, da je najverjetneje nekdo v težavah. Dalton z ognjem ni imel problemov in nekaj ga je gnalo tja, kjer je našel njo. Čeprav bi bilo povsem možno, da se je motil, je Dalton dobro vedel, da se ni. Videl jo je in edino, kar je v tistem trenutku spravil iz sebe, sta bili dve besedi. »Ti si,« je osuplo ugotovil, preden je s svojim pogledom zdrsnil prek njene postave, da bi se v to povsem prepričal.

Z zadržanim zadovoljstvom je opazovala, ko je brez upiranja ali izgovorov segel po steklenički in spil tista dva zdravilna požirka. ''Ni za kaj,'' je malce pretirano vljudno zategnila in segla po steklenički, da bi jo spravila nazaj v torbo. Malce se je odmaknila, saj je bilo njeno delo navsezadnje končano, ter pričela s pospravljanjem svojih stvari. Bežno je še ošinila njegovo nogo, da bi preverila, ali bo res vse v redu z njo, nato pa ob njegovih besedah sama pri sebi zgolj grenko povesila pogled. ''Rada bi ti verjela,'' je malce žalobno zamrmrala, ko se je v mislih zopet vrnila nazaj k svojemu prepričanju, da so bili ljudje tisti, ki so jo prikrajšali normalne mladosti. Že je hotela nadaljevati, ko jo je premotil izraz na njegovem obrazu, ki je bil tak, kakor da bi bil pravkar videl duha. V očeh sta mu gorela presenečenje in nejvera hkrati, zaradi česar je Morrigan v trenutku postalo sila neprijetno. Med drugim tudi zato, ker ji je v prsih močneje zabilo, pa še vročica, ki se je tamkaj vžgala, je takoj švignila na njena lica. Ob tistih dveh drobnih besedah, ki jih je v tistem izdahnil, pa se ji je zazdelo, kakor da se je v plamene sprevrgel cel svet. Ni bila več odraslo in pogumno dekle. Pred njim je čepelo majhno prestrašeno dekletce, razmršenih las umazanih od pepela, toda še vedno smaragdno zelenih in objokanih oči. Ti si.. je zaodmevalo v njenih mislih. Bil je On. Bitje, ki ga je po svetu iskala že skorajda celo večnost; bitje, kateremu je na nek način dolgovala svoje življenje ali pa vsaj neizmerno hvaležnost. A hkrati je bil tudi bitje, ki ga nikoli ni povsem dobro razumela. Zakaj jo je rešil in pekla in jo nato samo samcato zapustil v gozdu? Zakaj? Naenkrat se je Morrigan zbala svoje srčne bolečine; zbala se je, da je zgolj privid, ki bo v naslednjem trenutku, kakor v sanjah, popolnoma izginil. Ne da bi hotela, se je Morrigan avtomatsko pognala na noge in se umaknila nekaj korakov nazaj. Povsem zbegana je z iztegnjeno roko pred seboj velela, naj se ji ne približuje, čeprav je njeno srce prav jokalo po njegovi bližini, njegovem objemu. Objemu popolnega tujca.. ''Jaz...'' je zmedeno zamrmrala, nezmožna razumskega mišljenja. ''Ti..'' je spet izbebljala, medtem ko se je mukoma skušala zbrati. ''Ne vem, o čem govoriš,'' je naposled uspela hladno odrezati, saj resnično ni vedela, kaj naj mu pravzaprav reče. Sploh sedaj, ko se je izkazal za resničnega.. S temi besedami mu je obrnila hrbet in si živčno pomela roke. Kakšna trapa!

Sam pri sebi je skušal zbrati raztresene drobce svojih misli, saj pravzaprav ni točno vedel, kaj naj bi storil. Ob njenem odzivu bi lahko skoraj prisegel, da je v kotičku njenih oči opazil tisto iskrico prepoznanja, ki jo je iskal pri njej, a hkrati ga je njen zbegan, zanj na prvi pogled precej hladen odziv za nekaj trenutkov prepričal v svojo zmoto. Morda pa je preprosto že preveč časa živel med spomini vsega, kar je doživel, zato je v njej videl nekoga, ki ga najverjetneje že zdavnaj ni bilo več. A potem se je ponovno zbral in tokrat je bil njegov sklep povsem jasen. Kljub vsemu je svetlolaska pred njim bila tisto dekletce, ki jo je rešil in jo odpeljal v varno zavetje gozda, ki ga je poznal dovolj dobro, da je vedel, da ji ne bo slabega. A kljub temu mu takšne ali drugačne misli o svojih odločitvah še nekaj časa niso dale miru in so ga preganjale v sanjah. Skrb zanjo, zgroženost nad samim sabo in tisti dvom, če je sploh ravnal pravilno, ga nikoli niso povsem zapustili.

Ko mu je obrnila hrbet, je čez njegov obraz znova planila senca vsega, kar ga je preganjalo. Njene besede so bile zanj nenavadne in kljub vsemu je vedel, da zanikanje v njenem glasu ni bilo realno. Z nekaj truda se je še sam spravil na noge in se ob tem za nekaj hipov uprl na mogočno deblo, preden je povsem neslišno odšel do nje in se ustavil nekaj korakov za njo, saj je bila podoba, ki je jasno naznanjala, da si ne želi njegove bližine, v njegovih mislih še preveč živa. »Ne veš o čem govorim?« Njegov glas je bil nenavadno miren, ko je ponovil njene besede, čeprav je bil dvom v njem preprosto nezgrešljiv. Oba sta vedela, o čem sta govorila, in Dalton je za trenutek s pogledom objel njeno postavo, ki mu je še vedno trmasto obračala hrbet, potem pa se je zbral in se zadržal, da je obstal pri miru in obdržal roke pri sebi. »Če je tako, se ti ponovno opravičujem. Ampak mislim, da veš o čem govorim,« je nadaljeval, pri tem pa je čez njegov obraz legel mehak nasmešek. Zrl je vanjo in se ob tem znova zavedel, da se obnaša nenavadno trapasto. Navsezadnje ni bil nikoli takšen in vsi njegovi dvomi so se nenadoma razblinili. Bila je ona, a če se tega ni želela spominjati, je Dalton vsekakor ni želel opominjati na dogodke iz preteklosti. »Oprosti,« je nenadoma znova zamrmral, potem pa se je kljub njemu neznani sili, ki ga je skušala ustaviti, obrnil in odšel nazaj do hrasta, da bi pobral svoje stvari in izginil iz tistega mesta. Navsezadnje tam ni imel več kaj za iskati.

Njene misli so bile tako polne vsega, da je bila Morrigan povsem upravičeno zmedena. Prebliski iz preteklosti so se mešali s sedanjostjo in s celo vrsto čustev, za katere je mislila, da jih je že davno ugonobila. Kako se je je lahko nekdo, ki je bil navsezadnje zgolj tujec, ki jo je pred leti rešil in nato zapustil samo sredi gozda, tako zelo globoko dotaknil zgolj s svojo prisotnostjo? Obrni se! ji je velelo srce, medtem ko se je sama še naprej trmasto obračala proti gozdu in stiskala zobe. Našla si ga, ji je prikrito veselje igralo v duši, ko se je sama skušala z razumom upreti skušnjavi za seboj. Slišala je njegove tihe stopinje, ko se ji je približal za hrbet, in posledično popolnoma otrpnila. Njegov glas je bil kakor sladek med, ki se ga nikoli ne bi mogla nasititi. Kar zmrazilo jo je, ko se je takole zavedala njegove neposredne bližine, vendar se še vedno ni imela namena obrniti. Objela je svoje roke na prsih, kakor da bi jo zeblo, ter si še naprej živčno grizljala ustnico. Obrni se že! Ob njegovem tihem opravičilu pa se je ugriznila tako močno, da so ji na rob oči privrele solze. Ali pa so bile le-te posledica neznane bolečine, katero ji je zadel njegov namig o odhodu. In Morrigan je vedela, da tega še enkrat ne bi mogla prenesti. ''In to je vse?'' je glasno dejala za njim, ko se je na petah jezno obrnila k njemu, svoj prikrite bolečine poln pogled pa zapičila v njegov hrbet. ''Kar odšel boš?'' ga je vprašala s tonom, ki je zahteval preklemano dober odgovor. ''Saj veš - kot nazadnje?'' je postal njen glas sovražno pomenljiv. Gledala ga je in sama pri sebi v nejeveri zmajevala z glavo. ''In potem se še sprašuješ, kaj imam toliko proti vam!'' je jezno dodala in še naprej strmela vanj. Ni vedela, kaj bi sama s seboj in z navalom njen popolnoma nepoznanih čustev, a eno je bilo gotovo - na noben način ne bo dopustila, da bi ga ponovno izgubila.

Še preden bi se lahko sklonil in pobral svoje stvari, je zaslišal njen glas, v katerem so se mešale jeza, ogorčenje in še nekaj, česar Dalton ni znal ravno umestiti v lestvico vseh čustev, ki jih je poznal. Ob njenih besedah se je zadržal, da ni vseh čustev, ki so se z leti nakopičila v njem, preprosto izlil in ji tako ponudil odgovor, ki ga je želela od njega. A tam je bil še tisti del njega, ki mu tega nikakor ni dovoljeval, čeprav je bilo obsojanje v njenem glasu več, kot bi še lahko prenesel. »Kaj pa si pričakovala?« V njegovem glasu je bilo obžalovanje, ki ga ni uspel povsem zatreti, čeprav je bila ob tem precej resnična tudi misel, da ga preprosto ni želel zatreti. Le zakaj bi ga moral? Že zdavnaj se je naveličal tega, da so takšna in drugačna bitja za vse krivila njega, ki je navsezadnje skušal samo živeti svoje življenje, ki kljub vsemu ni bilo tako dolgo, kot so bila dolga življenja kakšnih drugih bitij.

»Verjemi, veliko bolje je bilo, da sem odšel,« je znova spregovoril in se obrnil proti njej, medtem ko se je v njegov glas prikradel nenavaden podton, ki ga je povzročil spomin na preklanost njega samega v tistem času, ko ni bil docela prepričan, kaj naj stori. Bil je del njega, ki si je bolj kot vse želel ostati ob njej in jo varovati, čeprav se je zavedal, da ga zagotovo ne bi prenesla ob sebi, sploh po tem, ko bi odkrila, da je čarovnik, ki obvladuje ogenj. Ogenj ji je navsezadnje vse vzel in Dalton nikakor ni želel biti tisti, ki bi jo vsak dan znova opomnil na to. O tem ni nameraval na glas spregovoriti, saj so bili njegovi notranji dvomi nekaj, s čimer je moral živeti sam in se vedno znova s tem tudi spopadati. A kljub temu ni mogel samo stati tam, temveč ga je nekaj v njenih zadnjih besedah, ki mu jih je dobesedno vrgla v obraz, prisililo, da je naredil nekaj korakov proti njej. »Poglej, morda takrat ne bi smel storiti tistega, kar sem. A sem. Preteklost je nemogoče spreminjati in še enkrat se ti globoko opravičujem, če ti je pogled na moj obraz prinesel na dan kakšne neprijetne spomine. Morda je kljub vsemu najbolje, da bi znova odšel. Če bi se zdaj znašel tam, bi odšel. Ne veš kdo sem in morda bi bilo bolje, da ne bi nikoli izvedela.« Njegove besede so izzvenele in Dalton je pri tem opazil, da je med svojim govorjenjem povem podzavestno prijel neznanko za ramo, kot da bi jo želel povsem prepričati v svoje besede. Ko je opazil svojo dlan, jo je nemudoma umaknil in ji pri tem namenil opravičujoč pogled, saj je bila beseda oprosti tista, ki jo je danes že prevečkrat izrekel.

Kaj je pričakovala? Morrigan ni mogla verjeti svojim ušesom. To je bil njegov odgovor na leta dolga spraševanja o tem, kaj se je zgodilo z njenim rešiteljem? Bila je tako osupla, da iz sebe v tistem trenutku ni zmogla spraviti primerne besede, zato je samo obnemelo zrla vanj, pričakujoč jasnejših odgovorov. Le-teh pa seveda ni dobila. ''Le kako lahko ti temu verjameš?'' je zgroženo dejala ter obenem presenečeno zrla vanj, ko se ji je počasi začel približevati. Le kako je ob vsem tem nemiru, ki ga je sama čutila v sebi, lahko bil tako prekleto miren? ''Neprijetne spomine?'' je začudeno prhnila vanj, ko se je množici njegovih novih pojasnjujočih besed obesila ravno na te. ''Prav zares ne razumeš, kaj?'' je čez nekaj trenutkov zmajala z glavo in ga še naprej skorajda presenečeno opazovala. Bila je že na tem, da odmakne njegovo dlan, a je to po pameti storil že sam. Še enkrat je v nejeveri zmajala z glavo, posmehljivo prhnila predse in za trenutek spustila svoj pogled, preden ga je vnovič zapičila v njegove oči. ''Kovala sem te v zvezde!'' je nenadoma izbruhnila. ''Vsa ta leta sem te iskala samo zato, da bi se ti zahvalila. Da bi te spoznala in da bi razumela tvoje dejanje,'' je spustila na plano ploho besed. ''Sanjala sem o dnevu, ko bi te zopet uzrla in te slišala reči, da bo še vse v redu,'' se je njen glas iz jeznega počasi lomil v razočaranega. ''In ti..'' zdelo se je, da je zopet nekje na robu joka, a Morrigan je bila kljub vsemu še vedno neomajna. ''Tebi pa sploh ni bilo mar,'' je skorajda šepetaje zaključila svoje misli in svoj obraz obrnila vstran. Odmaknila se je za korak, kot da bi med njima znova želela vzpostaviti varnostno razdaljo, s svojo dlanjo pa rahlo zamišljeno segla po svojem srebrnem zmajevem obesku, ki ga je nosila za vratom. Zazrla se je vanj in ga prijela med prste, nato pa svoj solzen pogled dvignila nazaj k mladeniču. ''Si lahko misliš, da sem nekoč prisegla, da ti bom - če se mi uresničijo sanje, da te ponovno vidim - podarila ta dragocen obesek?'' ga je vprašala tiho in sama sebi pokimala, nato pa sama sebi v posmeh skomignila z rameni. ''In potem pride ta nočna mora...''

Bila je povsem odkrita z njim in Dalton je to cenil, čeprav je pogled na njegovem obrazu ostal hladen. Ni si mogel pomagati in nekaj v njem je kričalo, da mora nekaj storiti in ji pokazati, da mu ni bilo tako vseeno, kot je domnevala ona. Da je v resnici ves čas bila v ozadju njegove glave, kjer je predstavljala smisel njega samega in vsega, kar je počel, čeprav nikoli v resnici sploh ni izvedel njenega imena. »Ni mi vseeno,« je polglasno zamrmral sam pri sebi, kot neke vrste opomin, ki ga je že od nekdaj nosil s seboj, povsem vžganega v dušo. Njene besede so ga bolele in čeprav ga je to na nek način presenetilo, je bil nenadoma povsem odločen, da ji bo vsaj pojasnil stvari, čeprav je bil pred minuto prepričan, da bodo te stvari za vedno zakopane globoko v njegovi notranjosti in da ne bo dovolil, da bi kdorkoli videl njegovo mišljenje. »Nikoli mi ni bilo vseeno.« Veliko glasnejše je ponovil svoje besede in se ob tem zazrl v njen obraz, medtem ko so njegove oči izdajale mešanico obupa in nemoči, ki se je mešala z odločnostjo.

Z roko si je segel v lase v obupnem poskusu, da bi našel prave besede, potem pa se je vdal in besede so se kot plaz same od sebe usule iz njegovih ust. »Daleč od tega. Zakaj bi ti pomagal, če mi ne bi bilo mar? To je bilo vprašanje, ki sem se ga vedno izogibal, ampak odgovor je precej očiten. Ne bom se pretvarjal da sem nekaj, kar nisem. Nisem junak. Nisem popoln. A saj navsezadnje nihče ni.« V njegove stare rane je ponovno vtirala bolečino in tega se niti ni zavedala. »A kljub temu sem te rešil, ker sem te preprosto moral. Nekaj je bilo na tebi, veš? Še zdaj je. In potem sem ugotovil, da si vse izgubila v ognju. Vse, kar ti je nekaj pomenilo.« Za trenutek je sklonil pogled, potem pa ga znova usmeril nazaj v njene oči. »In potem sem se tam znašel jaz, ki sem predstavljal vse, kar si ti po tem dogodku najverjetneje zasovražila. Ogenj ti je vzel vse, jaz pa sem nekdo, ki bi te na to vedno opominjal. Nemogoče je ubežati temu, kar si.« Notranji ogenj je bil vedno tam in pravzaprav je bil zaradi tega Dalton ponavadi zadovoljen, tokrat pa je zanj predstavljal prekletstvo in vir vse bolečine. »Čarovnik sem. Moj element je ogenj. Že moje bistvo je nekaj, kar bi ti najverjetneje zasovražila.« Za nekaj trenutkov je obmolknil. »A nisem mogel čakati, da bi to ugotovil. Bila si veliko več, kot bi mi moglo biti kadarkoli namenjeno. Nisem mogel kar čakati in te prizadeti vedno znova in znova. Po tem me je vedno skrbelo, kako si. Če si se znašla, če je kdo poskrbel zate. Nisem te zapustil kar tako nekje, temveč sem našel najbolj varen kotiček. In ti po vsem tem še vedno trdiš, da mi ni mar?« V njegovem glasu se je tokrat pojavila grenkoba, ki se je mešala z jekleno odločnostjo. Ob njenih besedah se je na njegovem obrazu pojavil grenki nasmešek. »Tako ali tako bi zate vedno bil nočna mora. In žal mi je zaradi tega.« Pravzaprav ni mogla vedeti, da je nek del njega počasi umiral, ko je stal poleg nje in jo opazoval, kako je potrto zrla vanj s pogledom, polnim razočaranja. In ob njenih očeh se je znova spomnil dejstva, ki ga je najbolj prestrašilo. Bila je nekdo, ki bi ga bil Dalton zmožen ljubiti.

Zdaj, ko je vso svojo jezo in razočaranje stresla iz sebe, se je Morrigan počutila vsaj tisočkrat lažjo. Četudi solz ni bilo moč zaznati na njenih licih, pa so v njeni duši drle kar v potokih. Čutila je kot že dolgo ne in predvsem je bila to neizmerna žalost. Tujca, katerega imena še vedno ni poznala, ni želela prizadeti – zgolj razumeti. In sedaj se je zdelo, da se ji je bil končno pripravljen odpreti. A ko so besede začele curljati iz njega, Morrigan ni bila več tako zelo prepričana, da želi vedeti, kdo ta moški pravzaprav je. Je to potemtakem pomenilo, da je imel navsezadnje na začetku še kako prav, ko ji je dejal, da je bilo zanjo veliko bolje, da je odšel? Tiho ga je poslušala, njegove besede in predvsem njegov glas, ki je bil tisto bistvo, ki ga je vsa ta leta zasledovala v svojih sanjah. Z globokimi očmi ga je opazovala in poskušala doseči globino, iz katere so prihajale na plano njegove misli. Zame si bil junak, je želela oporekati, a so se ji lastne besede nekako zataknile v grlu, kot da ne bi s svojim glasom želela motiti njegovega pripovedovanja. Rahlo se je nasmehnila, ko je dejal, da je bilo nekaj na njej, in takoj pomislila na razlago, ki bi dejala, da se mu je tako zdelo zgolj zato, ker je bila vilinka. Navsezadnje so kot rasa imeli nek svoj poseben čar, česar se je Morrigan prav dobro zavedala.
Potem pa jo je v njegovi prepovedi ponovno nekaj prebodlo. Besede, ki jih ni želela slišati iz njegovih ust; besede, ki so potrjevale njegovo prvotno stališče. Spomini pa so vnovič udarili vanjo. Tokrat so bili polni krikov, vročine in kaosa. Oranžni plameni, ki so zaobjemali drevesa, hiše in celo telesa so se pred Morriganinimi očmi izrisali tako doživeto, da je že odprla ustnice, da bi zakričala. In potem je med njimi zagledala njegov obraz, ki ji hiti naproti. Obraz obdan s plameni… In v tistem trenutku je prvič v življenju pomislila, da bi lahko bil požigalec on. Zakaj pa ne? Bil je čarovnik, ki je obvladoval element ognja, in povrh vsega še človek – rasa, ki jo je Morrigan že dolgo imela na sumu. Prav lahko bi bila to resnica in vse drugo zgolj izrojena laž. Je imela mar kakšen oprijemljiv dokaz, da mu je bilo mar? Navsezadnje je še vedno ostajalo neizpodbitno dejstvo, da jo je zapustil samo sredi gozda, ne da bi se še kdaj ozrl za seboj. Sedaj Morrigan ni vedela več, kaj naj si pravzaprav misli. Po vsem tem prelivanju čustvenih izbruhov se je počutila tako zelo prazno, izžeto in na nek čuden način prevarano. Dejstvo je bilo, da resnično ni bil junak – vsaj ne tak, kakršnega si je v svojih sanjah predstavljala Morrigan. Bil je le človek, ki se je tu pa tam poigraval z ognjem.
''Je to resnica?'' je po dolgem premoru končno uspela spregovoriti, njen glas pa je bil tokrat popolna tih in prazen. Kot da bi njegova izpoved iz nje izžela še zadnjo trohico moči, se je z brezizraznim pogledom obrnila nazaj k njemu. ''Ali zgolj zgodba, s katero samemu sebi ponoči lajšaš vest?'' je še vprašala in se pričakujoč še enega srce parajočega odgovora zazrla vanj. Seveda mu ni imela namena kar tako verjeti. Sploh pa ne zato, ker je bil človek, ki bi z enim samim zamahom lahko prav v tistem trenutku zanetil gozd...

Pogled svojih oči je upiral v njene, medtem ko se je med njiju počasi razrasla tišina. Počutil se je precej neprijetno, saj to ni bila tiste vrsta tišina, ki je bila udobna in povsem sproščena, temveč je bila nabita z očitki, obžalovanjem in razočaranjem, ki je bilo skoraj otipljivo. Dalton se je v tistem trenutku sovražil zaradi vsega, kar je predstavljal in tistega, kar je bil. Vsi spomini so težko pritiskali nanj in ne glede na ves trud, ki ga je toliko let vlagal v to, da bi se rešil spon preteklosti, ki so ga vedno oklepale, tega preprosto ni zmogel. Sploh ne ob drobni iskrici obtožujočega pogleda, ki ga je opazil v njenih jasnih, čudovito zelenih očeh. Ob njenih besedah je za trenutek s pogledom preučeval njen obraz, potem pa se je razočarano nasmehnil. »Resnica je. Nikoli ne bi zmogel požgati gozda ali koga ubiti,« je nadaljeval, saj je uganil njene misli. Le kako jih ne bi? Bilo je tako očitno, saj je prav boleče bodlo v oči dejstvo, da ga je nenadoma videla kot nekoga, ki je požar povzročil. In sam sebe je nenadoma zasovražil, ker ni mogel biti ob tem brez kakršnihkoli čustev. Zakaj mu ni bilo vseeno, če je vilinka pred njem mislila, da je izmeček? Navsezadnje je bilo to njeno mnenje in od kdaj se je pravzaprav on oziral na vse, kar so ostala bitja mislila o njem?

Nenadoma je ugotovil, da še vedno skoraj roteče upira svoj pogled v njene oči, ob tem pa ga je zajel val razočaranja. Je bilo res tako težko verjeti, da tega ni bil sposoben? Očitno. Njegov pogled je potemnel, ko se je znova srečal z njenimi očmi in začutil je dobro znano trmo in odločnost, pomešano s ponosom, ki mu ni dovoljeval, da bi storil tisto, kar bi moral. »Ampak navsezadnje mi tako ali tako ne verjameš. Zakaj bi sploh to storil? Se ti res zdim tako slab človek?« V njegovem glasu je bilo mogoče občutiti tudi obžalovanje, medtem ko je poiskal pogled njenih oči. Pustil je, da je njegovo vprašanje obviselo v zraku, medtem ko je čakal na njen odgovor ali kakršenkoli odziv iz njene strani. Vztrajnost, da bi ji vse razložil, je pri temnolascu počasi popuščala. Čeprav je bil pred tem odločen, da jo bo spoznal in ugotovil, kaj je bilo na njej takšnega, da od tega ni mogel odtegniti pogleda, je bil zdaj samo razočaran. Že prevečkrat v svojem življenju ga je navdalo to čustvo in navsezadnje je bil tudi on samo človek. Pravzaprav pa je še zadnja kapljica upanja ki ga je imel, ugašala ob neodobravanju in bolečini, ki sta sijali v njenih očeh.

Njeno srce je trepetaje bilo v pričakovanju odgovora, čeprav je Morrigan globoko v sebi že ves čas vedela, da je govoril resnico. Nek skriven občutek ji je pravil, da ni bil kot drugi. Bil je drugačen, četudi za to ni imela nobenega razumskega dokaza. Vsaj v tistem trenutku ne. V zmedi vseh mogočih misli in občutkov je začutila nujo, da za nekaj trenutkov zapre svoje lesketajoče se oči in jih skrije pred njegovim pogledom. Z dlanema si je segla k prsim in se v iskanju opore oklenila zmajevega obeska. V tistem trenutku si je želela umakniti nekam na samo, kjer bi lahko trezno premislila o vsem, kar se ji je v tej slabi uri pripetilo. Toda vedela je, da je bilo nastali situaciji nemogoče ubežati. In zopet je bila na vrsti ona, da predre to mučno tišino. Ko se ji vsaj ne bi bilo treba soočiti s tistimi očmi, v katerih je odsevala pritajena bolečina. Njegovo vprašanje je spodbodlo njene misli ter jo pritegnilo nazaj v realnost. Počasi je odprla svoje oči in jih dvignila k njegovemu obrazu. Še vedno se je oklepala obeska in se ob tem spomnila svoje obljube. Zopet je začutila nujo, da nekaj reče, saj ga ni želela pustiti brez vsakršnega odgovora. Resda je bila precej zmedena in negotova zaradi dejstva, da je čarovnik, vendar pa mu je navsezadnje dolgovala tudi svoje življenje.
''Verjamem ti,'' je naposled tiho dahnila, svoj pogled pa krotko uperila v njegove oči. Previdno je pristopila korak k njemu in se znašla v dosegu njegovega objema, vendar se obenem še vedno držala svoje varnostne distance. ''Navsezadnje si mi rešil življenje,'' se je za hip iskreno nasmehnila, pri tem pa svoj pogled skorajda sramežljivo sklonila k svojim prsim. ''In za to ti bom večno hvaležna,'' je tiho, a iskreno pridala, nato pa si z rokama segla za vrat in si odpela verižico, ki je vsa ta leta predstavljala njen zadnji spomin na domovino. Z očitno previdnostjo je nato s prosto dlanjo segla po mladeničevi ter mu jo nežno obrnila navzgor. Vanjo je počasi spustila svojo verižico z obeskom, nato pa njegovo dlan nežno zaprla. Obenem je dvignila svoj pogled navzgor k njegovim očem in se zazrla globoko vanje. ''Varoval te bo…'' je kratko pojasnila svojo gesto, nato pa hitro nadaljevala, preden bi ji utegnil oporekati. ''Resda ne poznam niti tvojega imena..'' se je spet sramežljivo nasmehnila, nato pa nadaljevala, ''..vendar vem, da si v srcu dober človek.'' Previdno se mu je vnovič komaj opazno nasmehnila, nato pa se pogumno dvignila na prste ter mu na lice zapustila komaj občuten poljub. ''Zbogom, moj junak,'' je zašepetala v njegovo uho in, še preden bi se ji z očesa lahko utrnila solza, zdrsnila za njegov hrbet, od tam pa se, ne da bi se enkrat samkrat ozrla nazaj, pognala v beg proti temnemu gozdu...

Še vedno ni točno vedel, zakaj je rahlo zadrževal svoj dih, medtem ko je sklonila svoj pogled. V njem se je nenadoma gnetlo na tisoče občutkov, ki pa kljub vsemu za Daltona niso imeli smisla- vsaj ne zares. Počutil se je tako, kot da bi ga nekaj trgalo od znotraj, in to mu ni bilo preveč všeč. Še nikoli se ni tako počutil in trenutno ni mogel karkoli, temveč je samo s pogledom preiskoval njen obraz, kot da bi lahko tam našel odgovor. A čudovite poteze na njenem obrazu mu nikakor niso ponudile tako težko iskanega odgovora, kar ga je začelo počasi spravljati v obup. Lahko bi preprosto odkorakal, a nekaj ga je zadrževalo, da je še vedno stal ob njej. Res je bila nekaj posebnega in čeprav bi marsikdo to preprosto pripisal dejstvu, da je vilinka, je Dalton vedel, da je za tem nekaj več. Bilo je preprosto dejstvo, ki mu najverjetneje ne bi marsikdo verjel, ampak za to mu je bilo, po pravici povedano, precej vseeno.

Opazoval jo je, ko si je odpela verižico, potem pa ga je topel dotik njene mehke dlani povsem presenetil, zato ni odreagiral tako, kot bi moral. Čutil je toploto, ki jo je na obesku pustila njena koža, in za nekaj trenutkov sklonil pogled, da bi si lahko podrobneje ogledal verižico, ki mu jo je podarila v znak svoje hvaležnosti. Na njegovem obrazu se je ob njenih besedah pojavil nasmešek, saj si preprosto ni mogel pomagati. S svojo roko je za drobec sekunde zdrsel po njenem mehkem licu, potem pa ga je nežno poljubila na lice in odšla. Obrnil se je, da bi jo ustavil, a njeno postavo je v tistem že pogoltnil gozd, zato je Dalton nekaj trenutkov precej zmedeno zrl za njo, potem pa se je spomnil na verižico, ki jo je držal v roki v znak njene hvaležnosti. Previdno jo je dvignil in jo približal svojim očem, ob tem pa s strahospoštovanjem opazoval zapletene oblike na njej. »Dalton sem,« je polglasno zamrmral, ker je vedel, da je že zdavnaj ni več nikjer, zato je bilo to povsem brez pomena. Na njegovem obrazu se je pojavila senca nasmeška, ko je nenadoma opazil napis, ki je bil vgraviran v zmajev obesek. Morrígan, je naznanjal napis. Izvedel je ime vilinke, a bilo je prepozno. Kljub temu si je verižico previdno obesil okrog vratu in jo skril pod majico, ki jo je nosil, preden se je obrnil in povsem zatopljen v svoje misli zapustil gozd.