Calebova votlina

Caleb se je vrnil iz obiska pri sosedovih. Šlo je za nujen primer, saj je sin padel iz drevesa in veja se mu je zapičila v nogo. Na srečo je veja prizanesla pomembnim žilam, tako da Jared ni posebno krvavel, kar pa ne pomeni, da ni bolelo. Skupaj z očetom sta ga prenesla na veliko mizo, kjer mu je Caleb umil in razkužil rano, ter nanjo položil nekaj zdravilnih listov in jo povil. Nato sta Jareda prenesla v njegovo posteljo, kjer je v hipu zaspal. Zdravilec je naročil očetu, naj pregledajo rano na vsako uro in po potrebi previjejo. Počistil je za sabo in se odpravil domov.
Žvižgajoč se je podal skozi gozd. Poznal ga je tako dobro, da bi lahko prišel domov z zaprtimi očmi. Rahlo se je spustil v dolino in že je bil doma. S pogledom je zaobjel prečudovit razgled, ki se mu je ponujal. Malce se je pomudil tam, nato pa se obrnil in odšel v votlino.
Njegova votlina je bila ob njegovi odsotnosti navadno zastrta s skalo, zato, ker nikoli ne moreš biti dovolj previden. Votlina je bila odprta le, kadar se je mudil v bližini ali pa ob soparnih poletnih dnevih. Kadar pa se mu ni ljubilo premikati težke skale, je uporabil stranski vhod, ki je bil prav tako skrbno skrit, saj ga je zakrivalo razno šavje, ki ga je Caleb v ta namen posadil tja. Včasih je poležaval kar na vrhu votline, saj je bila prekrita z mehko trato in opazoval naravo, bral, ...
Tudi danes je uporabil stranski vhod. Stopil je v temino votline in zatipal za petrolejko. Prostor je v hipu razsvetlila medla svetloba. Odšel je do zbirke zdravil in poiskal mazilo za hitrejše celjenje ran. Poleg tega je v bisago dal še srp, nožič, brezoblične piškote in se odpravil ven. Mazilo je dostavil Jaredovemu očetu, nato pa se odpravil na teren.