Lovišče

Za sekundo ali dve so se vsi pogledi uperili vanj, nato pa je le nekajkrat zapokalo in v premeru desetih metrov okoli njega ni bilo nobene živali več. Glede na to, da je ta gozd precej obiskan, bi se že lahko navadile, je razmišljal Seth sam pri sebi, medtem ko je lagodno stopal po bregu reke. Ta kraj mu je bil najbolj pri srcu za sprehode, saj je bil spokojen in razmeroma prehoden glede na preostali del gozdu. Pravtako še tu ni srečal veliko ljudi. Kdo pri zdravi pameti pa bi tvegal srečanje z medvedi, ki so se radi zadrževali tu. Našel je primeren štor, ki je stal blizu reke in sedel nanj. Najraje bi kar skočil v vodo in malce zaplaval, toda dan je bil nenavadno mrzel, gol pa se ni nameraval sprehajati naokoli. Zato se je prepustil toku misli, a bil zraven še vedno pozoren na okolico.

Alexis se je zamišljena sprejahala po meji med jaso in gozdom, ki je bil ta čas nekoliko turoben. Nekajkrat je iz sončne jase zavila v gozd in se vsake toliko časa spet prikazala na jasi. Sama pri sebi je začela premlevati o dogodkih, ki so se ji zgodili v dveh letih po spremembi v volkodlaka. "Sprememba?" je tiho vprašala sama sebe. Spremenila se je v volka in se z dokaj hitrimi koraki začela premikati po gozdu. Tudi po dveh letih, dolgotrajnih trasformacij se še vedno ni navadila tihe in lahkotne hoje ter teka. Med tekom je tako trdo skočila na dolgo, debelo palico, ki se pod njeno težo in močjo prelomila na pol in za sabo pustila doneč pok. Poka se je prestrašila tudi sama, zato se je v trenutku spremenila nazaj v človeško podobo. Srce ji je začelo hitreje biti in bila je nekoliko zasopla, zato je začela opazovati okolico, da bi ugotovila ali je kdo vse to spremljal ali slišal, ko je na bregu ob reki zagledala visoko postavo. Popravila si je lase, ki so bili nekoliko razmršeni in počasi stopila proti postavi. Ko se je dovol približala, da bi jo oseba že lahko slišala, je tiho, vendar razločno pozdravila "Hej."

Njegovo razmišljanje o tem, kaj bi sploh bilo potrebno postoriti je nenadoma zmotil glasen pok. Sunkovito je obrnil glavo proti izviru hrupa in v daljavi je ravno opazil, kako se je neka punca spremenila v človeško obliko. Če tega ne bi videl, bi zdaj najbrž stal že na vseh štirih - nenazadnje je bilo to ozemlje volkodlakov in tujci niso imeli tu kaj iskati. Ko je opazil, da se mu oseba približuje je vstal in si jo malce bolj podrobno ogledal. Zazdelo se mu je, da jo je že bežno videl, toda nikakor je ni mogel dobro prepoznati. "Živjo," je odgovoril neznani postavi. Sem Seth, bla bla bla. "Morala boš še marsikaj izpiliti," je po nekaj sekundah molka končno spregovoril. Nenadoma je postal malce živčen in v glavi je zaslišal tuj glas. Končno se mu je posvetilo, da se tako očitno počuti mlada volkodlakinja, zato se je hitro vzel v roke in potisnil njene misli in čustva iz svoje glave. Trenutno še ni hotel brskati po njenih možganih. "Nisem te še videl tu naokoli. Sem Seth, ti pa si najbrž nova, kajne?" Počasi je sedel nazaj na štor in nadaljeval z metanjem kamenčkov v vodo.

Zaradi približevanja še vedno neznani osebi, je še nekoliko bolj pospešil njen utrip, saj ni bila vajena neznancev v svoji okolici. Poznala je le svoj bivši trop ter nekaj živali, ki pa ji niso bile nevarne. Videla je, da se je neznanec dvignil na noge in ji odzdravil. Ko jo je ogovoril z besedami, da bo morala še marsikaj izpiliti, je napela možgane, saj ji prvi trenutek ni bilo jasno, kaj je mislil s tem. Ko pa si je natančneje ogledala obraz neznanca, njegovo mimiko, je spoznala, da tudi on izvira iz iste vrste kot sama. Bil je volkodlak. "Jah, na žalost bom morala res. Sicer se trudim, vendar mi večinoma ne uspeva povsem dobro." je odgovorila povsem mirno, kolikor je po prvem šoku šlo. Gledala ga je naravnost v oči in za trenutek je nad njima nastala tišina, ki pa jo neznanec prekinil sam. "Alexis, me veseli. Pred kratkim sem zašla na to ozemlje, prej sem še malo potovala, saj sem se odločila, da zapustim svoj prejšnji trop, saj so bili veliko prestari, da bi se družila z njimi." je povedala in si spet popravila lase, ki jih je veter razmršil. Zdelo se ji je, da mu lahko zaupa, saj je to razbrala iz njegovega obraza. Sedla je poleg njega in se zazrla v dokaj mirno reko. "Si večkrat tu?" ga je vprašala, saj je hotela izvedeti čimveč o tukajšnjih prebivalcih gozda.

Odleglo mu je, ko se je tudi njegova sogovornica pomirila. Čeprav se je zavedal svojih sposobnosti že slabih 10 let, je bil vodja šele dve in še vedno mu je včasih kakšno čustvo povzročalo težave - ponavadi so bili to nenadni šoki in pretirana agresivnost. "Še veliko let imaš pred sabo in ponavadi se slej kot prej dosežemo cilj." Malce se je nasmehnil, saj je najbrž izpadel kot dolgočasni starec, čeprav je bil po človeških merilih še daleč od tega. "Zapustila si svoj trop zaradi starosti? Občudujem te." Tokrat se je moral na široko nasmehniti, saj si tega ni mogel čisto predstavljati. Ko je on naletel na klan, pravzaprav je klan nanj, ga nikakor ni hotel zapustiti. "Saj ne, da bi sam vedel za svoje poreklo že vrsto let, toda nisem še slišal za mnogo izhodov iz klana." V roke mu je zataval malce večji kamen in ko se je dotaknil vodne gladine, je povzročil kar velik pljusk in s tem poškropil tako sebe, kot Alexis. "Navadno zaidem sem, kadar nimam kaj za početi, kar pa je skoraj vsak dan. To je idealno mesto za lov, kadar se ti ne ljubi kuhati. In to se pri meni zgodi kar prevečkrat."

Tudi sama je po vzoru novo spoznane osebe, vzela v roke kamenček in ga vrgla v vodo. To je včasih počela z očetom, ko je bila še majhna in ni nikoli pomislila, da bo tudi sama del sveta, ki ga je poznala le iz zgodbic svoje babice. "Let?" je začudeno vprašala. "Več let bom morala delati na tem? Muka. Preveč preglavic mi povzroča vse to." Zagledala se je v gladino reke in lahko je opazila kar nekaj rib, ki so plavale v njej. Šele sedaj se je zavedla, da bo trajalo celo večnost, preden bo nadzirala vse svoje sposobnosti. "Trop je že pred mojim odhodom začel razpadati. Vsi so se zarotili proti vodji..." je začela, vendar kaj hitro končala, saj ni hotela dajati vtisa, da je njena preteklost odprta knjiga. Želela je vsaj nekaj obdržati zase, dokler Setha, ki je sedel nekaj centimetrov stran, ne bo poznala toliko, da bi mu lahko zaupala do potankosti. "Hvala." je šaljivo rekla, ko jo je nekaj kapljic vode poškropilo. Nasmehnila se je njegovi omembi hrane, saj že kar nekaj časa ni zaužila prave hrane, ki bi jo nasitila, saj pri samostojnem lovu še ni dovolj spretna. "Potem je ta kraj kot nalašč zame." je dodala na njegovo pripombo o kraju in vrgla nekaj kamenčkov skoraj na drugi breg reke. "Sicer pa, ti že verjetno pripadaš nekemu klanu, kot sklepam?" Ko je postavila novo vprašanje se je rahlo presedla, da je boljše videla postavo ob sebi.

Ugotovil je, da se je že nenavadno velikokrat nasmehnil, zato se je tokrat raje zadržal, saj ni hotel izpasti kot nasmehajoči se klovn. "Če že imaš to srečo in si volkodlak, potem poskušaj to izkoristiti in bodi vesela, da nisi ena izmed krvosesov ali pa gojiteljica zelišč," je nenavadno trmasto izrekel. Zaslišal se je top udarec, ko je kamen priletel na drugo stran reke. Kakor hitro se je to nenavadno počutje pojavilo, je tudi izginilo. "Opravičujem se za karkšnekoli izpade. Ti so mi vedno povzročali preglavice." Zopet se je tiho zazrl v svoj odsev v vodi in nazadnje se je odločil, da le ni tako zelo slab. "In zakaj so se vsi obrnili proti njemu?" jo je tiho vprašal, saj je začutil njeno nenadno zadržanje. Njegova slabost je bila, da je bil preveč radoveden in je zaradi tega tudi velikokrat zabredel v težave. "Oprosti," je sicer brez nekega pravega občutka krivde odvrnil, saj se mu nekaj kapljic vode ni zdelo ravno mokrih. Ah, kakšen čuden človek si Seth. Nenadoma se mu je apetit naglo povečal in začutil je rahle zbodljaje v želodcu. Očitno teme o hrani zanj niso bile ravno primerne, saj je ob tem takoj postal lačen. "Si za en lov?" je navdušeno dejal in jo tokrat prvič pogledal naravnost v njene smaragdno zelene oči. "Ob takih temah vedno postanem lačen,..." je opravičujoče dejal. "Hja, če bi klan imel ime bi bilo to kar Seth. Pred nekaj leti sem pripadal klanu, a so vsi po vrsti skrivnostno izginili." Zatopil se je v spomin na dan, ko je svoj - zdaj že bivši - klan videl zadnjič in njegov pogled je postal rahlo odsoten.

Zazrta v reko je mirno poslušala Setha in rahlo prikimala ob omembi druge vrste. "Verjemi, še preveč sem vesela, da nisem ne eno ne drugo, razen to kar sem. Volkodlak. Oziroma…" se je dokaj glasno zasmejala in nadaljevala "volkodlakinja. Ponosna sem na svoje poreklo in tako bo ostalo. Tistih nekaj let učenja bom pa že potrpela. Saj ni preveč težko? Ali pač?" je stavek zaključila z resnim vprašanjem.
"Izpadi?" je presenečeno vprašala. "Mene ne moti." je še dodala in globoko zadihala. Rahel veter je premikal veje na drevesih in Alexis je ob tem pogledu zelo uživala. Uživala je v naravi, saj je to njej pomenilo le eno. Svobodo. Odkar je zapustila svoj klan, je po mili volji hodila okoli, ter delala, kar se ji je zazdelo. Iz razmišljanja jo je zmotilo tiho vprašanje. "Rad se je družil z……z vampirji. Ni imel istih načel, kakor ostali člani. Zato so ga prezirali. Vendar je bil vodja." je potihoma odgovorila. Nekoliko jo je bilo sram, da jih je zapustila, saj je s tem zapustila tudi strica, vendar so se strinjali z njenim odhodom, kar jo je rahlo pomirilo.
Ob omembi lova, so se njene oči zaiskrile, ter dobile pridih plenilca. "Lov. Seveda sem za." Njen želodec je naredil salto, ter izpustil glas lakote. Ob tem se je tiho zahihitala ter ujela Sethov pogled. "Verjemi. Nisi edini."
"Torej pripadaš le sebi?" je smejoče dodala. Čeprav se je skoraj vedno smejala, je tokratni smeh povzročil rahlo rdečico. "Izginili? Kako je to mogoče? Ali tega nisi nikoli raziskal?" iz nje se je vsulo kupe vprašanj, vendar je hitro dodala "Oprosti, če sem preveč radovedna.", ko je opazila njegov odtujen pogled.

"Tako je tudi prav," je že bolj veselo rekel. Če je koga sovražil so bili to tisti volkodlaki, ki so se smilili sami sebi in objokovali svoje življenje. "Še vsak jih je. Verjemi, da te bo odkrivanje novih sposobnosti in izboljševanje le teh čisto zasvojilo." Ko je njemu kaj uspelo do potankosti, se je velikokrat počutil kot otrok, ki je dobil čisto novo liziko. Ob tej misli ga je zopet zbodlo v želodcu, le da tokrat skoraj slišno. Oko, ki je bilo zdaj še bolj na preži, je ujelo premikanje v grmu prek reke in očitno je bilo, da ju od daleč opazuje srna. Kakor, da bi si hotela zapomniti svojega morilca. "Rad se je družil z vampirji?" je nejeverno vprašal, ko je končno odtrgal pogled z živali in dojel povedani stavek. "Pa še kako drugačna načela." Nikakor si ni mogel predstavljati, da bi pil opoldanski čaj in jedel krekerje z vampirjem.
Tudi njemu so kresale iskre v očeh in najraje bi se kar zagnal v srno, ki je še vedno strmela vanj. A nekako se je obvladal in umiril navdušenje. "Lahko bi tako rekli. Kar všeč mi je ta način. Seveda sem raziskoval in preiskal celoten gozd, ki ga poznam, toda večina mojih raziskovanj tako ali tako ne obrodi sadov. Lahko, da so padli v kakšno zasedo." Umolknil je, na kratko odkimal in oči nazaj zalepil na srno na nasprotnem bregu. "Ta srna je moja," je veselo rekel. Vstal je in se pripravil na težko pričakovano transformacijo.

"Res je." je prikimala. Na začetku, ko je začela z novim življenjem, sicer ni bila zadovoljna sama s sabo, vendar je s časom dojela, da tega ne bo mogla spremeniti, ter je sprejela svojo novo usodo. Sprejela jo je do take potankosti, da je sedaj ne bi zamenjala za nič na svetu. Doživela je toliko dogodivščin in vedela je, da jih bo doživela še veliko več. Negativne izzive je doživljala, kot nekaj samoumevnega ter jih spremenila v pozitivne stvari. "Verjemi ali ne, me je že zasvojilo. Drugače mi vse to ne bi bilo všeč. Na začetku, ko sem se prvič spremenila, je bil to najtežji trenutek v mojem življenju, sedaj pa…." je pripomnila. Za nekaj sekund je zaprla usta in si pred očmi naslikala svojo podobo, ko se je začela njena prva transformacija in se ob tem rahlo zdrznila nato pa nadaljevala. "...so trenutki v novem življenju, moji najlepši."
Nasmehnila se je ob skoraj neslišnem zvoku Sethovega želodca. Ko je že hotela nekaj pripomniti na to, jo je prekinil. "Vampirji in volkodlaki enostavno ne spadajo skupaj. Sicer proti njim nimam ničesar, ampak mi ni več način njihovega hranjenja. Nikoli v življenju ne bi ubila nedolžnega človeka le za to, da bi se nahranila." je komentirala njegovo izjavo. Čeprav so volkodlaki za svoje hranjenje potrebovali živali, vendar je to le prehranjevalna veriga. Ljudi ta veriga ni vključevala.
"Nekoč se bo izvedelo vse. Vsaj ponavadi je tako." Nasmehnila se je ob njegovem odkimavanju, ter opazila, da je njegov pogled usmerjen v gozd. Tudi sama je glavo obrnila v to smer, nakar je opazila srno. "Velja." je pokimala. Nikoli še ni napadla živali, ki je bila večja in hitrejša, saj sama še ni izpopolnila svojih sposobnosti, zato je Sethu preprosto prepustila srno, zraven pa je bila radovedna, kakšen je njegov izgled v volčji podobi.

'Koliko časa je že minilo?' je pomislila, ko se je previdno ozirala naokoli, kjer je bilo predcej mirni. "Verjetno kar precej," je zamrmrala sama pri sebi, ter se naglo ozrla na desno stran, zaslišala je nekaj v to je bila prepričana. Oddahnila si saj je bila samo majna veverica ki je plezala po drevesu. Nasmehnila se je sama sebi in se hitro odpravila naprej. Medtem ko se je sprehajala si je vse natančno ogledala. Ni minilo dolgo, ko je v daljavi zagledala kako se drevesa redčijo in naenkrat je stala sredi jase. Z ramo se je naslonila na drevo, ter z očmi premerila jaso. Obšla je vsak košček, vsako drevo, vsako praprot. Zamišljeno se je zazrla v nebo in premišljevala. Ko se je predramila se je odpravila iz jase proti gozdu in se veselo smehljala. Zastala je in prisluhnila, nekaj je slišala v to je bila prepričana. Takoj je pomislila na živali ki bi lahko bile pred njo. V daljavi je zagledala neko postavo, počasi se ji je približala vsaj je upala da je nebo opazila vsaj ne že na začetku. Postavi se je vsebolj približevala in dih ji je zaostal zagledala je dekle."Oh" je vzdihila in se še malce presenečeno odpravila naprej naravnost k njej.

Nekaj časa je še gledala za Sethom, nato pa je svoj pogled usmerila v gozd iz katerega je prihajalo še več šumov, ki jih je hitro sama pri sebi razložila. Slišala je pokanje vejic, veter, ki je se je neslišno premikal med drevesi, slišala je vse majhne in velike živali, ki so se sprehajale med drevesi. Kot vedno, jo je vsa ta narava zelo zabavala in se je iz istega razloga široko nasmehnila. Nekje v daljavi je zaslišala kratke korake, ki bi lahko pripadali le ženskemu spolu. To območje, kjer se je nahajala, je bilo območje volkodlakov, zato je sklepala, da koraki pripadajo volkodlakinji. Pogled je v trenutku preusmerila v smer iz katere so prihajali zvoki korakov in zagledala temnolaso dekle. Videla je, da je dekle zadrževalo dih in se s presenečenjem v glavi sprehodila do nje. "Živjo." je hitro pozdravila in še enkrat pogledala proti smeri v kateri je izginil Seth. Tudi prav. Si je rekla v mislih in svoje oči uperila v neznanko.

Rose je izdihnila in jo pomerila z pogledom. Volkodlakinja... Seveda je volkodlakinja vsaj se nebi sprehajala tukaj, nisem je še srečala je premišljevala. "Hm, živjo" so bile Rosine prve besede. Pogledala je v nebo in potem že spet v neznanko "lahko vprašam kako ti je ime?" čeprav to ni rekla niti približno veselo se je vseeno nasmehnila saj je bila naveličana ponavljati besede vedno ko se je z nekom spoznavala. "Če nisem preveč predrzna?" je nadaljevala že bolj veselo. Neznanka je bila lepša od nje in izgledala je zelo močno o tem je premišljevala veliko časa ko je zrla vanjo. Pogled je usmerila v sonce ki je že zdavnaj začelo izginjati za obzorjen. Predramilo jo je govorjenje sogovorke zato se je spet zazrla vanjo.

Videla je, kako jo je neznaka premerila s pogledom in dojela je, da je mladenka vedela kaj je, le kako ne bi, saj sta se nahajali na ozemlju volkodlakov. Ob njenem pozdravu je kratko pokimala in se nasmehnila.
"Alexis." je odgovorila in s težavo ostala mirna, saj je v glasu neznanke zaznala neveselje ali karkoli je to že bilo, saj tega čustva ni mogla razvozlati. "In ne nisi predrzna." je še hitro dodala. Po nekaj kratkih, tihih in mučnih sekundah je le spregovorila "Ti pa si?". Vprašanje je postavila karseda prijazno, saj ni hotela zveneti nevljudno. Tudi sama je tako kot njena sogovornica pred kratkim, pogledala v nebo in se zamislila. Le zakaj je neznanka tako....čudna v nekem pogledu. Ni je mogla razbrati, tako kot drugih, čeprav je imela dar, ki ga imajo le volkodlaki. Ker je še vedno sedela na trdnih tleh, je iz gole vljudnosti vstala in ko je tako stala pred njo, si jo je lahko bolje ogledala. Bila je nekoliko višja od nje, drugače pa sta si bili precej podobni. Dolgi, valoviti lasje in smaragdno zelene oči. To jo je impresioniralo zato je sogovornici poslala vesel nasmeh.

Po nakaj mučnih sekundah jo je pogledala in se nasmehnila. "Jaz sem Rose" besede je rekla počasi in pazljivo. Ko je utihnila je spet postavo vse zelo tiho zato se je odločila da bo nadaljevala "kdo je bil tisti? če lahko..." s prstom je pokazala na tisto mesto kjer je izginila postava, mislila je da je bil moški saj je bil velik in močan. Nekako je vedela da se je ona pogovarjala z njim o čem pa se ji ni niti sanjalo. Čudila se je, da je čutila samo nekako zmedo sredi tega čeprav še ni mogla obvladati čustev je vseeno vedela kakšna so toda sedaj jih ni mogla prepoznati . Ko je opazila da sta si nekako podobni se je nasmehnila ker ni imelo veliko ljudi smaragdno zelene oči in ni hotela izgledati preveč resno in jezno. Sedaj sta se smehljale že obe potem pa je obrnila glavo bila je prepričana da nekaj sliši. Ker se Alexis ni obnila je bila prepričana da ni bilo nič in se je spet veselo zazrla vanjo.

"Pozdravljena." je še dodala v njen prejšnji pozdrav in se široko nasmehnila. Nekaj časa je med njima ležala tišina, nato pa jo je neznanka hitro prekinila. "Tisti?" je pokazala v smer kjer je malo prej izginil Seth. "To je bil Seth. Ravno prej sva se spoznala. Mislim, da je postal malo lačen." ob zadnji izgovorjeni besedi je tudi njej zakrulilo v želodcu, zato se je prijela za trebuh in se nasmehnila. "Tudi sama imam isto težavo." je z nasmeškom dodala in se z zanimanjem zazrla v gozd. Razmišljala je, ali bi tudi sama lahko ujela tako veliko srno, za katero se je prej pognal Seth. "Bi sedla?" je prijazno vprašala Rose in sama sedla na tla ter po turško prekrižala noge, roke pa uprla v mehko travo. Ko je še enkrat obrnila glavo proti njej, je videla, da je tudi sama dojela, da sta si podobni, zato se je le nasmehnila ter imela svoje oči še vedno uprte vanjo.
"Nikoli te še nisem videla...." je še rekla in jo vprašujoče pogledala. Čeprav tudi sama še ni bila dolgo na otoku, je videla že večino volkodlakov, nje pa se ni mogla spomniti. "...ali pač?" je zaključila svoje prejšnje besede.

Seth, nekje sem že slišala zanj je pomislila. "Da" je odgovorila in se sedla na mehka tla enako kot Alexis. Malce se je nasmehnila ko je tudi njej glasno zakrulilo v želodcu. "Jaz sem tudi prišla da bi se najedla, ampak do sedaj nisem našla ničesar samo malo veverico ki se mi je zasmilila in sem jo pustila" je žalostno rekla a se je potem tudi nasmehnila. "Vem da srne mogoče nebom mogla ujeti a bi se zadovoljila s čim manjšim" je nadaljevala potem pa se spet spomnila na to da še Alexis ni nikoli srečala in vedela da sploh obstaja.
"Jaz te še nisem nikoli videla ali... Pravzaprav si še nisem zapomnila vseh imonov od volkodlakov in nisem prav dolgo tukaj." Pogledala jo je in se vlegla na mrzla tla. V želodcu jo je še vedno zvijalo od lakote.

Slišala je, da je tudi Rose na istem mestu kot ona, ter Seth. "Torej bova morali pohiteti in nekaj ujeti. Ker drugače.....še stati ne morem več." je nekoliko žalostno potožila in kotičke ustnic potisnila navzgor v skremžen nasmešek. "Veverice so res luštne živalce, tudi sama je verjetno ne bi bila zmožna pojesti. Sicer pa bi jih morala pojesti deset, da bi se najedla." je v šali dodala in svoj pogled spet preusmerila v gozd. Pozorno je poslušala in nepremično gledala le v eno točko v gozdu. Čez dobri dve sekundi se je ta točka premaknila za meter in Alexis je bila na nogah. Bila je kakor v trensu, katerega ni smel nihče zmotiti. Bila je pripravljena na lov. Divji prašič je veselo krulil in brskal po tleh. Alexis je s kotičkom očesa pogledala navzdol proti Rose in renčoče rekla "Oprosti. Lačna." nato pa stekla proti gozdu in še preden so njene človeške noge dosegle mejo med jaso in gozdom je bila še preobražena v velikega belega volka. Še preden se je divja žival zavedla, kaj se dogaja okoli nje, je volkodlakinja že napadla. Minilo je nekaj minut, ko se je do sitega najedla. Stekla je do reke in si tam umila gobec. Še vedno preobražena v volka se je počasi s polnim želodcem sprehodila do Rose. V volčji obliki je svoje usta upognila v nasmeh in s tem pokazala vse zobe. Nato pa se je v skoku preobrazila nazaj. "To je bilo pa dobro." je dodala.
"Oprosti, ker sem kar tako šla.....Tudi sama še nisem dolgo tu, a poznam kar nekaj volkodlakov." je rekla. Opravičujoče jo je pogledala in spet sedla poleg nje tokrat s polnim želodcem. "Tudi ti bi morala loviti." je dodala ob pogledu nanjo, saj je v njenih očeh opazila lakoto.

Rose se je nasmehnila ko je govorila o vevericah. Tudi sama je pogledala v točko v gozdu kamor je gledala Alexis. Ko se je nekaj premeknilo je tudi ona hitro planila pokonci in z zanimanjem gledala kako se je spremenila v volka in napadla. Najbolj je njeni pogled obstlal na dlaki volka ki je bila lepa in bela. "Zelo dobro loviš" ji je rekla ko se je vrnila iz lova "oh... moram iti. Ni se mogla zadržati in je hitro stekla stran v teku se je spremenila v volka. V voljčji obliki sicer ni imela bele dlake a je vseeno lepa. Z hitrostja ki je človek niti pribljižno ne zmore je tekla vsaj je bila prepričana da je videla mladega srnjačka ki je izgledal odlično. Ko je bila že dovolj blizu njega se je ustavila in se je bolj počasi in previdno odpravila še bliže. Samo še 10 metrov, 9 metrov, 8 metrov čedalje bolj se mu je približevala.
Srnjaček je bil na srečo obrnjen v drugo smer. Rose je zgrabila priložnost in se hitro pognala najn. Uživala je v hranjenju, meso je bilo zelo ukusno. Najedla se je hitro in se odpravila nazaj k svoji novi prijateljici. Sama ni vedela ali jo lahko že imenuje tako. Rose je Alexis našla ob drevesu hitro se ji je približala. Obe sta se nasmehnile in pokazale svoje ostre in bele kot snek zobe. Prijateljica, ja prijateljica ji je odmevalo v njeni glavi.

"Hvala" je hvaležno odvrnila na pripombo o njenem lovu in se udobno namestila na zeleni travi. Ko je pogledala k višku Rose v trenutku ni bilo več, temveč je na njenem mestu stal nekoliko manjši volk kot je bila sama, z lepo srebrnkasto dlako, ki se je nežno svetlikala. Z zanimanjem jo je spremljala pri teku v gozd in jo od daleč opazovala ter se nasmehnila, ko je opazila, da je tudi Rose ujela svojo žrtev, le da je bil to mlad srnjaček. Pri hranjenju pa je pogledala stran, saj je bila mnenja, da je to Rosin zaseben trenutek, in da ima pri tem vsak volkodlak rad mir. Ponavadi se je hranila sama, ko pa je na lov hodila še z nekom, je vedno prosila, da svoj pogled usmeri drugam in ne vanjo, saj je vedela, da volkodlaki pri jedi ne poznajo manir tako kot v človeški obliki.
Ob Rosinem vračanju nazaj na jaso se ji je Alexis prijateljsko nasmehnila in dejala "Si se le najedla?". Ko se je Rose usedla blizu nje, je v njenih očeh opazila prijateljsko čustvo. Čeprav sta bili obe volkodlakinji je med njima še vedno počivala neka napetost, ki pa sta jo z pogovorom le odganjali in s tem postajali prijateljici. "Torej..." je začela in se z obrazom obrnila proti njej "....kako si prišla na ta otok?"

Rose se je nasmehnila in rekla "ja samo ne za dolgo, žrtev ni bila preveč velika zato bom postala hitro lačna."
Pogledala jo je in se še vedno smehljala ko pa jo je vprašala o tem kako je prišla na ta otok pa se je zresnila. "Pobegnila sam, nisem mogla več živeti v mestu pri moji teti preprosto sem mogla oditi tako sem prišla na ta otok in od tedaj živim na in njem komaj sedaj se zavedam kako lepo je na njem, vsi ti gozdovi, plaža in vse to" je rekla resno skoraj žalostno. "Mogoče se ti zdi to čudaško?" je rekla in se obrnila proč preteklo je nekaj minut. Nasmehnila se je kakor se je pač lahko in se obrnila k Alexis "kako si pa ti prišla na ta otok?" jo je vprašala že veliko bolj veselo. Pogledala je nebo potem pa spet njo. Upam da me razume.

"No ja, ravno majhen srnčjaček pa že ni bil. Ampak po želji, kakor želiš. Gozd je ogromen." je komentirala njen odgovor ter se ji nasmehnila.
"Pobegnila?" jo je resno vprašala. Ker se nista dolgo poznali Alexis ni mogla vedeti ali ji bo nova prijateljica zaupala vse, kar jo zanima ali bo svoje osebne stvari obdržala zase. "Če nočeš govoriti o tem, ti ni treba...." je z nasmeškom na ustnicah dodala. "...nikakor pa se mi to ne zdi čudaško." je resno dokončala in doumela, da jo v resnici popolnoma razume in ve, v kakšnem položaju se je znašla preden je prišla na otok. "Jaz?" To je bilo zgolj retorično vprašanje, saj na to ni želela odgovora, saj je bil ta že znan. Zato je začela pripovedovati "Ločila sem se od svojega klana oziroma natančneje, sem ga zapustila. Zato sem po pripovedih svojih starih staršev odšla na ta otok. Še pred kakšnim letom sem si želela oditi nazaj k svoji družini, a me je neomajna svoboda in vsa ta narava, ki me obdaja, prepričala da ostanem in tako sem sedaj tu. Nič posebnega, če zaključim." Njena zgodba je bila sicer zanimiva le v podrobnostih, a če si le te izpustil iz zgodbe je ta postala navadna in nič kaj pretresljiva.
S pogledom je preiskala nebo in našla zvezdo, ki jo je opazovala že celo življenje in nekoliko zamišljeno vprašala "In koliko časa si že tu, na tem otoku?"

"Ja res je ta otok prečudovi" je zasanjano rekla in se nasmehnila. "Ni čudno da se nisi vrnila" je rekla in nadaljevala "jaz si sploh nebi upala nazaj tudi če bi hotela, ampak nočem tu mi je prav všeč." Pogledala je temno nebo in luno ki se je svetlikala v temi. "Na otok sem prišla pred manj kot eno leto, mislim da je sedaj nekje 8 mesecev odkar sem prišla in mi še ni bilo nikoli žal, otoka ne poznam prav dobro" besede so ji kar letele iz ust to jo je čudilo vsaj ponavadi ni govorila prav veliko.
Gledala je še vedno luno in premišljevala o življenju pri svoji teti in o vsem kar se ji je zgodilo. Ni hotela biti preveč zasanjala zato je pogledala Alexis. "In ti si že dolgo na otoku?" jo je vprašala, predvidevala je da je Alexis že dalj časa na otoku. Izgledalo je da ve več in da bolj pozna ta gozd. Pogledala je luno ki je svetila enako močno a sedaj so jo začeli zakrivati veliki debeli oblaki. "Oh oblaki" je potiho rekla potem pa se spet ozla naokoli pa velikem gozdu. "Kje pa živiš?" jo je vprašala čeprav je vedela da volkodlaki ne potrebujejo veliko udobja.

"Sicer še nisem videla vsega na tem otoku, kar tudi ne pričakujem, da bom, ampak gozd.....nepojmljivo." je komentirala in z očmi vrnila nasmešek. Poslušala je, kar ji je imela Rose za povedati nato pa še sama dodala. "Na čase, ko si osamljen, si želiš zapustiti otok in oditi k domačim nazaj, vendar me je s časom, ko sem spoznala tukajšnje prebivalce tudi to minilo. Za kar mi ni žal." Svoja pripovedovanja je vedno gradila na resnici, ker jo je cenila. Sovražila je laž, čeprav se jo je včasih poslužila tudi sama, ko je to res nujno potrebovala. Spet je pogledala svojo sogovornico in jo z zanimanjem poslušala. "8 mesecev. No po tem času res ne moreš poznati vsakega kotička. Verjemi pa, ko boš spoznala vse kar je na našem ozemlju, če se lahko tako izrazim, boš videla, da tega kraja za nobeno ceno ne boš zapustila." Govorila je iz lastnih izkušenj, saj sama do enega leta bivanja na otoku ni poznala kaj dosti, razen delček gozda v katerem je prebivala svoje čase.
"Hm....mislim, da sedaj teče že drugo leto. Torej tudi sama nisem še dolgo na otoku. Vendar sem včasih živela z drugim klanom, na drugem koncu otoka oziroma gozda." je še dodala in se nasmehnila. Pomislila je na vse svoje dogodivščine, ki so se ji pripetile v času, ko je zapustila svoj prejšnji klan.
Tudi sama je tako kot Rose pogledala v nebo in žalostno zavzdihnila ob prekritju lune z temnimi oblaki. "Živim." je šaljivo rekla in se zazrla vanjo. "V bistvu, kjer se v trenutku utrujenosti nahajam, tam zaspim. Torej temu ne morem reči dom." Zamislila se je ob svojih besedah, saj besede dom ni izrekla že zelo dolgo časa. Začela je razmišljati o stalni nastanitvi vendar je to misel kaj hitro spravila iz glave. "In ti?" je skoraj podobno vprašanje zastavila nazaj.