Vrh pečine

Sredi belega dne sta se dve postavi po nekaj urni hoji končno začeli približevati pečini, ki je naznanjala, da sta že blizu vhoda v podzemlje. Morje, ki se je neusmiljeno zaletavalo vanjo je v svojem besu razkazovalo svoje zobe. Močan veter je Pam popolnoma prepihal. Njeni lasje so že zdavnaj ušli izpod trdnega oprijema satenastega traku, s katerim si je Pam vedno spela svoje vranje lase. No vsaj v bližini vode je bila, kar jo je bilo vsaj malo pomirilo. A tega ni mogla reči za svojo sopotnico. Ko se je Pam obrnila proti njej, se ji je na obrazu videlo, čeprav je to želela skriti, da ji položaj v katerem se je znašla ne ugaja. "No Leethina, kaj predlagajo, kaj nama je storiti?" je pobarala temnolaso čarovnico, stopila do roba pečine inu pogledala v globok prepad. Fiuuu!, je glasno zažvižgala, nato pa nadaljevala s svojimi opažanji: »Spust je kar globok. Splezava po pečini, li si želijo, da se še malce razgledava naokoli inu poizkusiva srečo po kakšni drugi poti?«
Dejstvo je bilo, da ji naloga klana, ki si jo je bila delila s hčerjo ognja nikakor ni bila povšeči, a priznati je morala, da je bila vesela, ker v tem ni bila sama. O vampirjih se je širil glas, da so nevarna inu kruta bitja. Vsekakor ni škodilo, če si z njimi ravnal previdno, nekateri so bili celo . . . prijetni, a to je bilo, ko si jih srečal popolnoma odprto inu brez skritih nakan. Pam je v svoji kosteh že začutila drgetanje, ko se je bila vpraševala kaj se ima dogoditi. Navsezadnje je bilo to njeno prvo potovanje v temačne rove krvi željnih.

Slabo vreme je ob takšni nalogi ni moglo spraviti v slabo voljo. Zazrla se je v globine, ter tiho zažvižgala. "Vi si želijo kar plezati", je zasikala. Dekle ji ni bilo po godu, in tudi kaj prida družba ni bila. Posebaj jo je jezilo, da jo je naslavljala z Vi, namesto s Ti. "Ne naslavljaj me z Vi" je zasikala. "Ali moram jaz tudi tebe, oz. vas??" Jezno je pogledala, ter priporavila vrv, ki jo je ovila okoli bližnje skale. Naredila je nekaj precej močnih vozlov, in veter ji ni bil ravno v pomoč.

((Ni te naslovila z "Vi". Niti enkrat. V premi govoru uporablja onikanje (ki je arhaičen znak spoštovanja in njena posebnost), ne vikanja (nad katerim si se potožila ti). Kje si dobila vrv? Veliko bolj prijetno bo brati tvoje poste, če boš vključila še kaj več zgodbe.))

Leethina se je se očitno odločila, da bo svoje neprepričanje sama vase raje prelila v slabo voljo inu nerganje. Tudi prav. je pomislila Pam. A čarovnica, s katero je bila prevzela svoje obveznosti, do klana inu s tem tudi do svojega miru, je bila očitno bolje pripravljena na ta podvig, kot si je lahko zamišljala. »Če bo potrebno, da opraviva nalogo – tudi!« ji je bila odgovorila na zastavljeno vprašanje inu še preden ji je Pam lahko odgovorila na naslednje vprašanje se je v njenih rokah znašla dolga vrv. Od kod jo je bila povlekla je Pam lahko le ugibala, a jeza v Leethininih očeh ji je dala vedeti, da naj raje ne sprašuje. Na njeno sikanje pa je le mirno odgovorila: »Nikakor Leethini ni potrebno moje malenkosti vikati, saj bi bilo glede na okoliščine to kar se da neprijetno. A naj mi milostljiva tudi oprostijo za moje naslavljanje njih, s katero potujem.«
Svojo jezo je Pamina sogovornica očitno prelila v privezovanje vrvi. Ko je končala je Pam pristopila inu tudi sama preverila, li so vozli dovolj močni. Prvo pravilo, ki se ga je Pam naučila na barki, na kateri si je služila kruh, je bilo, da dobro narejeni vozli lahko rešujejo življenja. Ko se je tudi sama prepričala, da so vozli trdni inu ne mislijo popustiti pod njiju težo, se je pogumno približala koncu pečine, okoli sebe naredila zanko, ki bi jo bila varovala v primeru nesigurnega koraka, nato pa se spustila v brezno proti vhodu v mrakobne rove.