Bivališče vodje klana

"...izkazalo se je, da potrebujem desno roko."

Suha vampirska pojava je za trenutek obstala na mestu, z roko iztegnjeno nad kosom bele čokolade, ki je še trenutek poprej bil videti izjemno mamljiv.

"Mene bi izbrala? Si prepričana? Kaj pa lahko nudim vampirskemu klanu? Ponudba mi je resnično v čast in v ponos bi mi bilo biti tvoja desna roka. Toda ne vem, če lahko klanu služim kot bi se spodobilo... no, čeprav bi se res dalo navaditi na malo bolj čokoladen življenjski stil," je še dodalo vampirsko bitje in vzelo še en košček bele čokolade s pladnja, tokrat take, ki je bila polnjena s kokosovo kremo.

"Mislim, da bi tvoja pronicljivost klanu nadvse koristila. Predvsem pa cenim tvojo odkritost in ravno te se nadejam tudi v bodoče. Četudi so novice neprijetne moram zanje zvedeti preden je prepozno, da bi kaj popravili," je Jade resno odgovorila. Od Lux ni pričakovala klanjanja in pihanja na dušo, ampak resnico pa naj bo ta taka ali pa drugačna. "Ampak odločitev je tvoja. Če želiš lahko stvar temeljito pretehtaš in mi svojo odločitev sporočiš na konciliju. Vem, da je bilo tole precej iznenada, za kar se opravičujem."

Lux ni bilo treba dolgo premišljevati o odgovoru. "Prav, premisliti mislim in svojo odločitev ti povem na konciliju." Potem je vampirsko bitje vzelo še en košček čokolade in po nekaj sladkih trenutkih se je ponovno ozrlo k Jade.

"V vsakem primeru nameravam ostati v svojem kotu. Tvoja preproga je čudovita, toda moj stol je boljši."

Temu je sledil še en košček čokolade, potem pa je Luxuzna pojava, v že skoraj popolnoma hiperaktivnem stanju, vzela še enega. In še enega.

"Morda bi bil čas, da se odpravim? Pred koncilijem moram še malo razmisliti, ti pa imaš najbrž še nekaj dela s pripravami." Samo še enega....

"Seveda, popolnoma razumem, da se svojemu stolu ne želiš odpovedati," je prikimala Jade, ki je bila silni navezanosti na leseni stol že priča. "Domenjeno, bom počakala do koncilija, da v miru premisliš in se odločiš." Sama pri sebi se je morala ob pospešenem izginjanju bele čokolade zopet nasmehniti.
"Res je, nekaj stvari moram še preveriti preden začnemo." Čeprav je bila nenavadna oseba, za katero še vedno ni bila prepričana ali je fant ali dekle - kar niti malo ni bilo več važno - izjemno zanimiv sogovornik, je hotela biti na koncilij dobro pripravljena. "Lux, zakaj ne vzameš vse bele čokolade? Zagotovo ti bo prav prišla med premišljevanjem."

"Naj je nekaj ostane za takrat, ko se spet vrnem," je vampirki pomežiknil mladi navihani pojav.

In kako dobro, da se je tako odločil. Nekaj ur po konciliju, ko se je oseba, ki je Lux, vrnila v kristalno dvorano in vkorakala v prebivališče Te, ki se izvrstno izogiba tlem, je bila bela čokolada že pripravljena in vampirsko bitje si je radostno postreglo z njo.

"Rubikalni premog. To je premog, ki ga je omenjala Wen. Luknja mora biti nekje pri starem rudniku, ki so ga odkrili leto tega, saj se ga gotovo spomniš. Nek vampir je tam izginil, ko je raziskoval - mislim, da mu je bilo ime Srečko, ker so ga po tistem klicali Nesrečko," je pojasnil Luxuzni pojav. "Morda bi lahko poslali ljudi, da luknjo zakrpajo še preden še kdo pade vanjo?"

Jade se je spomnila odkritja rudnika. Na žalost se takrat niso kaj preveč ukvarjali z njim in sedaj so imeli delo s šamanko ravno zaradi tega. "Hm... Le kje je zdaj Srečko?" se je za trenutek zamislila, potem pa se obrnila nazaj k Lux. "Ja, luknjo je vsekakor treba vsaj za silo zasuti. Tudi volkodlake bi bilo pametno opozoriti nanjo, da nam jih ne bo treba prepogosto usmerjati iz podzemlja." Kar pojesti niso mogli vseh, ki bi padli k njim, vloga turistične vodičke ji pa tudi ni bila povšeči. Preden bi njena desna roka zbrisala iz kripte, je Jade izkoristila priložnost in nadaljevala glede volkodlakov: "Kaj praviš na to, da bi z volkodlaki mogoče sklenili zavezništvo?"

Luxuzna oseba se je naslonila na veliko mizo, na kateri je imela Jade kupe papirjev in peres in se zamislila. "Nekaj volkodlakov poznam. Niti se mi ne zdijo napačni, sploh če si z njimi prijazen. Tudi močni zavezniki bi bili, čeprav priznam, da se mi zdi, da so reve. Ob vsaki najmanjši stvari se spremenijo v kosmatince. Res pa se izjemno dobro odzivajo na čokolado, kar je nedvomno znak dobrega karakterja," je komentiral navihani pojav in Jade pomežiknil.

((Mimogrede, me čaka sicer še kakšna uradna transformacija v desno roko ali je to to?))

((če hočeš par uric trpet lahko, drugače pa je lahko to to ))

"Hah, čokolada je res izvrsten pokazatelj prave narave," se je nasmehnila Jade. "Hja v volčji formi so močnejši. Tudi vampir bi raztreščil stekleničko blagoslovljene vode, če bi mu z njo mahal pred nosom. Moram pa priznati, da ne vem zakaj hudiča plavajo v volčji formi. Se res ne zavohajo kako grozno smrdijo?" To je bilo skoraj edino kar jo je pri volkodlakih motilo. Rezek vonj mokrega psa.
"Bomo videli kako se bodo stvari obrnile. Lahko da zavezništvo sploh ne bo potrebno. Mimogrede, lahko tebi prepustim krpanje tiste luknje? Najraje bi še to nadležno šamanko zasula spodaj. Radovednost ni najlepša čednost," je zmajala z glavo. Prav res ji je šlo neskončno na živce, da se je po njihovem ozemlju potikal tujec.

((Ti si vodja klana. Če me hočeš še nekaj ur mučiti, potem sem čisto za. Po eni strani bi kakšna ceremonija vse skupaj naredila bolj zanimivo. ))

"Krpanje luknje, seveda," je pritrdila Luxoriozna pojava. "Poskrbljeno bo za to. Ampak mislim, da šamanka vseeno ni ničesar kriva... kakor je povedala, je tavala po podzemlju le zato, ker je hotela priti ven, in ne zato, ker bi jo mikalo raziskovanje. Na srečo pa smo jo našli dovolj hitro, da ni povzročila nobene škode. In če bomo ubrali pravi način, bo vampir sit in koz- pardon, šamanka cela."

Luxuzno bitje se je tiho, kot znajo le vampirji, z nečloveško hitrostjo premaknilo za Jade in položilo dlani na njene rame, ter jih začelo najprej nežno, potem pa malo močneje masirati. Očitno je bilo, da navihani pojav dobro ve, kaj počne, po načinu, kako spretno je premikal prste.

"Saj vem, da je stikala po ozemlju volkodlakov in na našega prišla čisto ponesreči, ampak to še ne pomeni, da moram biti zadovoljna s tem," je odvrnila Jade. "Daj poglej, če je še kaj rubikalnega premoga pri tisti luknji in ga pošlji skupaj s šamanko. V znak dobre volje in tako naprej. Upam, da se bodo strinjali s tem, da ostanemo vsak na svojem, ne pa da bo prišla cela odprava po tisti premog, ko jim Wen enkrat pove kje ga je našla." Vampirji tako ali tako niso imeli kaj početi z redko kamnino, ker pa so sedeli na njenem nahajališču, bi to lahko premamilo šamane. Ob sami misli na rove polne šamanov, ki brskajo in kopljejo za premogom ter po možnosti povzročijo še kakšno sesutje stropov, se je je začela lotevati migrena.
Nepričakovano je na svojih ramenih začutila vitke prste. "Kaj... Ooooh." Zmehčala se je kot maslo, ki ga postaviš na sonce. Glava ji je samodejno omahnila nekoliko naprej in vse koherentne misli so izpuhtele. Spretni prsti so točno vedeli kam pritisniti in kmalu je bila šamanka deveta skrb.

Kmalu so se njene mišice omehčale in pod spretnimi rokami postale gladke in nežne, kakor pri človeku, ki po dolgem času končno zaspi na mehki postelji. Spretni prsti osebe, ki je Lux, so delali večje in manjše kroge prek njenega hrbta, ramen, pa tudi vratu, ki je bil videti nedotaknjen - kakor da je nikoli ne bi nihče ugriznil. Navihani vampirski pojav se je še dobro spominjal krvave noči, po kateri je izgubil zadnje trohice svoje človeškosti. Ko je k sebi spustil ubogo ranjeno dekletce, ki je trdilo, da jo je ugriznila neka žival, je vse prelahkotno zakrpal njene rane in jo obdržal pod svojo slamnato streho. Bila je lačna. Prehudo lačna. In nič kaj elegantna pri jedi. Uživala je v krikih mladega zdravilca, ki je norel in jokal od bolečin, in poskrbela je za to, da na mladem vratu ni bilo videti ugriza, pač pa zevajočo rano, ki je še po tolikih letih pustila grozljivo brazgotino.

Nevede je Luxoriozni pojav nekoliko močneje sklenil prste, kot je bilo nameravano, in le to, da je bila vodja klana že povsem sproščena, je pripomoglo k temu, da ob prijemu ni začutila hude bolečine.

"Ojej," se je sunkovito ustavila vampirska pojava, "je bilo tole pregrobo?"

Jade je bila v stanju mlade mačke in je malodane predla. Ležala je na mehkih puhastih oblačkih in bila sploh popolnoma blažena. Nežni zaskrbljeni glas jo je počasi spustil nazaj na zemljo in leno je odprla oči. "Ni bilo pregrobo," je nekoliko omotično odkimala. "Ampak vseeno bi bilo bolje, da nehaš preden zaspim, drugače bo tvoja preobrazba spet postavljena na čakanje." Nerada se je ločila od vitkih pregrešno spretnih prstov, ampak skrajni čas je bil, da Lux spremeni v svojo desno roko.
"Poskusi se čim bolj udobno namestiti. Prvih nekaj uric je čisto prijetnih, saj zgolj spiš. Potem pa se začne bolečina in občutek, da ti je zavrela kri. Poskušala ti bom čim bolj olajšati preobrazbo, ampak veliko glede tega ne moram storiti," je žalostno dejala. Ni hotela, da Lux trpi, ampak vsaka preobrazba v desno roko je bila taka in Jade ni imela nobenih sposobnosti, ki bi to lahko spremenile.

Luxoriozna oseba je nekoliko trznila. "Me boš ugriznila?" je vprašalo navihano bitje s precej tihim glasom. Sicer to ni bilo zelo verjetno, ampak vprašati ni greh, pravijo. Sploh ker bi ji bilo v temu primeru dobro razložiti, zakaj skriva na levi strani pod lasmi tako nemarno brazgotino.

V pričakovanju odgovora se je barvito bitje namestilo na fotelj, ki je stal ob strani in preizkusilo naslonjala za roke. Seveda nič ni prekašalo udobnosti domačega stola, vendar je fotelj veliko obetal. Potem se je Luxoriozno bitje pogumno zazrlo v Jade.

"Ne mislim te razočarati. Če začnem kričati ali pa pripovedovati vice, me poskušaj ignorirati, prav?"

"Ne, ne bom te ugriznila. Ti boš mene. No, skoraj," se je nasmehnila Jade in počakala, da se Lux udobno namesti. Stopila je po bodalo, ki ga je prinesla že na koncilij in pokleknila poleg fotelja. "Dober vic ni nikoli odveč, tako da če te bo prijelo pripovedovati šale, si daj duška."
Z bodalom si je zarezala žile na levem zapestju ter roko približala navihanim ustnicam, takoj ko se je pokazala kri. V mislih je štela požirke, potem pa umaknila roko, ko je bila prepričana, da je prelila dovolj kri, da bo Lux močna desna roka. Priklicala je obvezo ter si povila zapestje in pospravila bodalo.
"Še malo čokolade preden zaspiš? Lahko, da bo pomagalo," se je nasmehnila ter približala zvrhan pladenj čokolade.

"Kaj pa lahko pričakujem?" se je v Jade pričakujoče zazrla Luxoriozna postava. Ko je zarezala v svojo roko, je preko mladega vampirskega telesa šinil val globoke lakote. Tako sladka kri... mnogobarvne oči so postale nekoliko vročične. In Tista, ki se izvrstno izogiba tlem, je roko ponudila lačnim ustnicam. Ozki prsti so se ovili okoli njene dlani in vampirski nagon je prevzel kontrolo.

Bliski slik in besed so se kakor poplava stekali v poslušne misli, ki včasih še zase niso imele prostora. Bile so tako raznobarvne in izjemne, da jih je zmešani um željno vpijal vase. In ponujena dlan se je še prehitro umaknila. Prvi instinkt vitkih rok, da bi zadržale nežno dlan, je bil zatrt in Luxuzna postava je ponovno sedela na fotelju in zrla v Jade, kakor da bi jo videla prvič. Najbrž ni niti slutila, kako neverjetno intimen je bil dogodek za mlado vampirsko bitje, ki je sedelo pred njo.

"Čokolade? Morda... le... košček..." je z zamegljenim pogledom navihani pojav segel proti ponujenemu pladnju. Toda še predno bi lahko dlan dosegla slaščico, je omahnila. In živahno bitje je premagal sen.

Jade je še nekaj časa opazovala Lux. Bilo je nenavadno videti to živahno bitje tako tiho in negibno. Nežno je potipala čelo, če je slučajno vročično, potem pa se lotila dela. Še predobro se je spomnila svoje preobrazbe, zato je vedela kaj mora storiti. Enega za drugim je vse kose pohištva, razen zasedenega naslonjača prestavila v svojo spalnico. Ker je omare premikala brez, da bi jih praznila, ji je to vzelo kar nekaj časa. Če ni hotela neštetih črepinj in umazanije, jih je morala premikati boleče počasi.
Ko je končala, je še enkrat potipala čelo negibne postave, potem pa s hitrimi koraki odšla do ječ. Odšla je do konca hodnika kjer so bili zaprti pravkar prispeli obroki in iz celice potegnila mladega moškega. Ob spremljavi kletvic in groženj ter dobre mere otepanja ga je privedla do svoje kripte, kjer ga je potisnila ob steno in prisilila, da jo pogleda v oči. Po nekaj sekundah je bil paraliziran. Stal je ob steni, negibno kot preveč življenjski kip.
Po njenih izračunih bi se morali v Lux vsak čas povrniti znaki življenja, zato je zopet pokleknila ob fotelj in čakala.

Oseba, ki je Lux, ni opazila, kdaj je s fotelja zdrsnila na tla. Vitko telo je prežemala bolečina, da je kar samo od sebe trzalo in se skušalo nemočno otepsti nevidne pošasti, ki je vanj zabadala žareče nože. Še nikdar ni bil tako mlad vampirski pojav tako sestradan in tako obupan. Kakor da bi vse v njem gorelo in kričalo, čeprav so iz odprtih ust bežali le nemi kriki, saj telo ni imelo niti toliko moči, da bi jih podprlo z zvokom. Ozka dlan je nemočno zdrsela po praznih kamnitih tleh.

"...kri..."

Utrip, ki ga je bilo slišati nekje v bližini, je bil glasen kakor topovski streli. Mnogobarvne oči so se prisilile, da so se odprle, kljub temu, da jih je vročica tiščala skupaj. Tam je bila.

Kri.

Kri.

Vampirsko bitje je imelo občutek, kot da se sploh ni premaknilo, ampak da se je premaknila soba okoli njega. Kar naenkrat se je znašlo pred žrtvijo, ki je neutrudno razbijala, vedno glasneje, vedno hitreje, da je v mladi vampirski glavi utrip prestrašenega srca donel kakor donenje velikega zvona. Lakota in vedno močnejše donenje sta vampirsko bitje usmerjala kakor da bi bilo brez lastne volje. Vampirske zobe je zasadilo globoko v meso človeka in željno spilo vse do zadnje kaplje krvi.

Iz vampirskih ustnic se je iztrgal glasen krik olajšanja. Bolečina je končno popuščala in um je ponovno prevzemal kontrolo nad telesom. Suho vampirsko bitje je zdrselo ob steni na tla in s pogledom poiskalo vampirko.

"Jade..."

Ozka vampirska roka se je stegnila proti njej.

Ob prizoru, ki se je odvijal, je prigrizgu ob steni začelo srce divje utripati. Kaj res niso vedeli, da s tem vampirje še prej opozorijo nase? Jade je opozavala Lux in ves čas šepetala pomirjujoče besede. Ni smela govoriti enako glasno kot ponavadi, saj se je sluh mlade desne roke izostril in dokler se ne navadi, se bo vsak glas zdel kot bučanje.
Ko je bil mladi moški izžet kot sveža pomaranča, je njegovo truplo poslala skozi obok pred kripto. Vso pozornost je namenila Lux, zato ga je najprej treščila ob sten. "Opsa." Hitro je popravila svojo napako ter pohitela k Lux in se oklenila nežne roke.
"Si kaj bolje? Vem, da je bilo boleče, ampak samo tako ti lahko dam potrebno moč," je opravičujoče zašepetala. Njen glas je bil poln skrbi in čelo se ji je gubalo do nerazpoznavnosti. Še vedno se je oklepala tresoče roke in čakala, da se Lux umiri po boleči izkušnji.
"Poskusi premakniti naslonjač, ko se sprostiš," je šepeče spodbudila vampirsko bitje ob sebi. Nagonsko se je pripravila, da ju zaščiti, saj je sama pri prvem poskusu razbila dragoceno vazo in skoraj poškodovala Juliana. Tista omarica je dobila neverjetne pospeške samo, da je pomislila, da bi jo premaknila.

Njena dlan je bila prijetno hladna na dotik. Mladi vampirski pojav se je je oklenil kakor rešilne bilke. Tudi njen glas je bil pomirjajoč, čeprav je bil neverjetno glasen in prvih nekaj besed vampirska ušesa sploh niso razločila. Potem je Luxoriozna oseba obrnila oči k naslonjaču, ki je še vedno stal v kotu in že en sam sunek misli je zadoščal, da se je ta odtrgal od tal in z neverjetno hitrostjo poletel skozi zrak. A refleksi osebe Lux so bili hitrejši. Poln sveže moči je vampirski osebek potegnil dekle k sebi, jo stisnil v objem in se zavrtel, da je bila stisnjena v kot ob steni, zaščitena z vseh strani, ko je v njiju priletel leteči fotelj. Toda sunek ni bil hud, saj je naslanjač večino zaleta izgubil, ko se je zaletel v steno, padel pa je na vampirski par ravno tako, da ju je objel med naslonjalo za hrbet in obe naslonjali za roke, ter ju ukleščil na mestu.

Končno se je ob tem oseba, ki je Lux, umirila toliko, da se je lahko zagledala v Jadine oči, ki še nikdar niso bile tako blizu. Nekaj čas je živahno bitje tiho gledalo Tisto, ki se izvrstno izogiba tlem, in uživalo v njeni bližini, potem pa so se navihane ustnice zavihale v nasmeh.

"Veš, zakaj se vampirji nehali hoditi poleti na plažo? Ker jim ni bilo všeč, da so tako hitro zagoreli."

Jade je zadovoljno opazovala naslonjač, ki je letel po zraku kot lutkica iz cunj. Sledila mu je s pogledom, čez obraz pa se ji je raztezal vedno večji nasmešek. Ustaviti pa ga ni uspela, saj je bila pritisnjena ob steno in zaščitena hitreje kot bi pomežiknil. Očitno so bili refleksi njene desne roke že neverjetno izostreni in še enkrat je dobila potrditev, da se je pravilno odločila.
"Zelo dobro," se je ponosno nasmehnila in Lux v navalu entuziazma prižela k sebi. Kar razganjalo jo je od veselja, zato je potrebovala trenutek zbranosti, da je dojela šalo o zagorelih vampirjih. Prasnila je v smeh, ki ga je na vse pretege skušala udušiti, da ne bi poškodovala nevajenega sluha. V očeh so se ji začele nabirati solze in potrebovala je kar nekaj časa, da se je vsaj za silo zresnila.
"Ti ne moreš zagoreti, ampak vseeno te prosim, da se soncu izpostavljaš postopoma. Nočem tvegati, da bi bilo kaj narobe. Obljubiš?" Svoj pogled je prikovala na Lux in čakala na odgovor. Želela je videti še kako obvlada lebdenje, ampak najprej je hotela obljubo.

Njeno odobravanje je na obraz vampirskega bitja privabilo sijoč ponos, njen smeh pa še nedolžno otroško veselje - veselje, kakršnega občutiš le, ko najdeš tisto, kar si zelo dolgo iskal. To so bile torej oči, v katere se je nesmrtno zaljubil Julian. Oči, ki so ga še vedno pogrešale, kadar je bil dan v zatonu in je bila kamnita sobana prazna in tiha. Oči, ob katerih tudi oseba, kot je Lux, ki še nikdar ni izkusila ljubezni, ni ostala ravnodušna.

Svoj zavihani nos je vampirski pojav s konico prislonil ob njenega in navihane oči so se zaiskrile.

"Vse ti obljubim, Jade," je lahkotno odgovorilo nenavadno bitje in vse, kar je izreklo je bila čista resnica. "Tvoje darilo cenim in spoštujem."

Jade je hudumušno podrgnila svoj nos ob privhan nos, ki se je stikal z njenim in s sijočimi očmi prikimala. "Verjetno mi ni treba govoriti, da se ne kopaj v blagoslovljeni vodi," se je nasmehnila. Odmaknila je naslonjač in se ozrla po prostorni sobi. "Kako obvladuješ lebdenje?" Bilo bi normalno, da bi Lux nekaj časa še malo zanašalo, ampak nekako je dvomila, da bo temu res tako. Če bi v tistem trenutku vstopil nekdo, ki ni vedel kaj se dogaja, bi bil prepričan, da se je Jade zmešalo. Ali pa jo nekdo zadrogiral. S širokim nasmeškom in žarečimi očmi je res že nekoliko spominjala na blazneža. A bila je prepričana, da Lux razume.

"Presneto, kako si vedela, da mi ravno to hodi po glavi?" se je začudil Luxuzni pojav, ko je omenila blagoslovljeno vodo ((ne, resno, točno to mi je hodilo po glavi prejle)). Ko je z njiju nekoliko odmaknila naslonjač in se ozrla naokoli, se je ustrašil, da ga bo odrinila in vstala, toda namesto tega je nadaljevala pogovor.

"Kako obvladuješ lebdenje?" je vprašala. Mlado vampirsko bitje je zardelo.

"Pravzaprav še nikoli nisem... mislim... saj veš... ne vem niti, kako se lotiti," je izjecljalo. Potem je nekoliko tesneje ovilo roke okoli njenega pasu. "Moram misliti srečne misli?" je vprašalo in pomežiknilo lepi vampirki.

"Tudi jaz sem bila desna roka preden sem postala vodja klana," je Jade pomežiknila navihani pojavi. Takoj po odgovoru glede sonca je tudi njo zanimalo kako je z blagoslovljeno vodo. Ampak takrat so bili v vojni in nadležna tekočina je bila precej priljubljeno orožje.
"Nisi... Niti enkrat še ne?" je začudeno pogledala. "Lebdenje je vendar nekaj čudovitega!" Svojo roko je položila okrog drobnih ramen in se oklenila Lux, potem pa za nekaj trenutkov obe skupaj dvignila v zrak.
"Srečne misli? Od kje ti pa to?" se je zasmejala, ko sta bili objemajoči postavi zopet na trdnih tleh. "Ne, zgolj odločiti se moraš. Enako kot pri telekinezi. Ampak previdno prosim. Nočem, da se zaletiš v strop ali kaj podobnega." Nehote se je pogladila po vrhu glave, kjer je nastala buška, ko je ona prvič poskusila lebdeti, ko je postala desna roka.

((heh mojster Oogway je rekel, da ni naključij ))

Pisani pojav je glasno zajel sapo, ko sta se kar naenkrat dvignila od tal. Toda Jadina bližina in samozavest sta že po nekaj trenutkih pregnala strah in nadomestilo ga je plaho navdušenje.

"Nekateri pravijo, da te srečne misli kar dvignejo v zrak. Te naredijo lahkotnega. Mama mi je v mladih letih brala pravljice, kjer so ljudje lahko leteli, če so le mislili srečne misli," je razložilo vampirsko bitje. "Žal mi je pravljice nehala brati po tem, ko me je enkrat našla pod drevesom z zlomljeno nogo in zelo nesrečnimi mislimi."

Jade je bila videti resnično srečna. Na način, kakršnega bi lahko razumel le nekdo, ki je doživel tak preporod kot Lux, je to srečo lahko čutilo tudi vampirsko bitje v njenem objemu. In z nasmeškom je pomislilo, da se resnično počuti kakor da lebdi. In nekaj trenutkov je trajalo, da je opazilo, da sploh ni šlo le za občutek.

"Letim!" je navdušeno izjavil vampirski pojav in razširil roke kakor ptica. "Kako pa spet pristanem na tleh?"

Še preden bi uspela vampirka odgovoriti, je živahno bitje že trdo pristalo na tleh. "Mi je že jasno," je zamomljalo v kamnita tla. "Tole moram še povaditi."